V prvem delu smo govorili o predsedničinem govorjenju. Nato se je začel kulturniško-umetniški del. Tu si lahko privoščimo odstavke za pohvale. Ker so več kot na mestu. Po proslavi sem očetu, s komer sem bil na proslavi, rekel, da je prav mogoče reči, da kulturnega programa na takšnem nivoju ni sposobna doseči nobena druga država na svetu. S tem ne ciljam na (politično) vsebino, pač pa na kulturni program kot umetniško-kulturni program. In še vedno se mi zdi, da nisem močno pretiraval. Mislim, da smo na tem področju prav mogoče najboljši. In pika.
Glasbeno subtilni, denimo. Tako glede kompozicije in aranžmajev (kudos, Matija Krečič) kot glede izvedbe. Smo izvirni, sveži. Gledali smo likovno, vizualno in grafično vrhunsko in domišljeno proslavo. Krog. Gibanje. Raznoliki načini performansa. Tudi izbira nastopajočih, igralcev, plesalcev, pevcev – vključno s fantastično izvedbo popularne himne slovenske samostojnosti, pesmi Moja dežela s solistom Robertom Pešutom. Da, “tudi moja dežela”, je bilo v simbolnem smislu slišati z odra. Kot bi s to scenaristično odločitvijo glede izvajalcev želeli primakniti še zadnji košček k dokončanju osamosvojitve.
Desničarske državne proslave so trpne
V primerjavi s to proslavo se lahko “Janševe” proslave preprosto skrijejo in milo prosijo odpuščanja in poduka s strani tokratnih ustvarjalcev. Slovenski tradicionalni nacionalisti kot da nimajo občutka za umetnost in estetiko. Ali pa ga vsaj ljubosumno skrivajo. Proslave pod desnimi vladami – ali, pod pokroviteljstvom desnih političnih opcij, kot denimo sinočnja proslava na Vrhiniki – so kot po pravilu izrazito sentimentalistične, predvidljive in dolgočasne. Seveda ni namen proslave, da bi bila izvirna, pač pa da proslavi to, kar pač proslavlja. In, da: če je preveč izvirna in umetniško kreativna, je lahko, kot proslava, slaba. A ta zadržek še ne odgovori na kičasto predvidljivost in nedomišljenost “desnih proslav”. Še ne odgovori na vprašanje, kakšno vlogo ima denimo romantično-ljubezenski šlager Nuše Derende v proslavljanju naše državnosti – kar smo denimo videli na vrhniški proslavi. Prav tako ta zadržek ne odgovori na vprašanje, v čem je živost naroda (in to naroda, ki je končno in ravnokar dobil svojo državo in postal zgodovinski subjekt), če pa je vse, kar ga povezuje in kar praznuje, preteklo(st). Če je vse, kar ga povezuje, na tak ali drugačen način pasivno, passato, čustveno. Ne pa tudi miselno. Ne pa tudi voljno. Ne pa tudi ustvarjalno.
Desničarji razumejo državo romantično, “herderjevsko”. Ponavljaje evocirajo mitsko lepoto slovenske zemlje, naravnih čudes in starih običajev, ljudske pesmi. Desničarska državnost v tem smislu ni živa, ni aktualna. Desničarsko dojemanje državnosti, tako se vsaj zdi, se je v pomembni meri zataknilo v rodoljubju 19. stoletja. Polno je sentimentalnega spominjanja na herojsko preteklost in sovjetistisčnega zapovedovanja ljubezni do domovine. Je poskus utrjevanja “ljubezni do domovine”, še več: ljubezni do domoljubja. Na njem je kot da nekaj neavtentičnega, nekaj … zmedenega. Kmalu o tem. Levičarsko pa, in to ni naključje, razume državo kot – svojo cerkev, kot “mistično telo v zgodovini”.
Nacionalna država je liberalni projekt
Da, odličnost uradne državne proslave govori tudi o tem. O tem, da je nacionalna država moderni, liberalni, razsvetljenski projekt. Konservativno-religiozni pol nikdar ne ve povsem, kaj bi z državo. Z moderno državo. To se seveda sliši kontraintuitivno. A je tako. Le poglejmo, kako desničarji preprosto ne ve…mo (?), kaj bi z državnimi proslavami. Ker imamo proslavo vsako nedeljo. Ker imamo neke druge proslave. Za levičarje (seveda ta izraz kot tudi njegovo nasprotje uporabljam pogojno, posplošujoče) pa je državna proslava ultimativni družbeno-politično-religiozni obred.
To, kaj so – kot ljudje, kot čudna zavestna bitja –, to levičarji izvejo na državni proslavi. To, da s(m)o predvsem posamezniki-državljani. To, da smo tu, da si gradimo prostor, kjer bomo lahko srečni, in da gremo v skupno svetlo prihodnost, če smem parafrazirati zaključek predsedničinega govora; vse to izvejo na državni proslavi.
Zato so “leve” državne proslave polne poetične prototeološke govorice: “Človeško bitje je krhko ravnovesje drobnoživk.” “Podnebje je prostor za ljudske prigode na tej strani nebes.” “Je atmosfera življenja”. Takšnih poetičnih (in res lepih) zatrditev desničarske proslave ne upajo, ne znajo in najbrž niti ne želijo prezentirati. Levica, liberalna levica pač. Ker je nacionalizem religija modernosti. Ali kot pravi angleški družbeni teoretik in teolog John Milbank: Nacija je v stoletjih modernosti nadomestila cerkev kot tisto mistično telo, za katerega je vredno živeti in umreti.
Sveta maša in državna proslava
Državne proslave levičarjev so poetično ustvarjalne, ker morajo biti. Ker morajo na njih zapolniti teološko-filozofski vakuum, ki je nastal po izgonu lokalne tradicije (denimo krščanstva) iz javne umnosti. Ker so de facto religiozni rituali. Desničarske proslave so dolgočasne, ker niti ne vejo, kaj so. So neprestano v krizi identitete, ker ne vedo točno, v kakšnem odnosu so do vrhovne eminence na področju obredov – svete maše. (In kako čudno, skoraj zlovešče, se je to izrazilo v letošnjem vzajemnem bojkotiranju. Enim maša, drugim proslava.)
Če desničarske državne proslave ne vedo zares, kaj so, levičarske vedo. So mesto ustvarjalnega razvijanja in dopolnjevanja nacionalistične religije. “Nacionalistične” v pomenu, da kot prvo in najbolj temeljno identiteto vzpostavljajo človeka kot posameznika, kot državljana. Državljana, ki ga država varuje in mu omogoča mirno in varno zasledovanje svojih ciljev; iskanje sreče, najbrž. Liberalizem, nacionalizem – to je zame vse eno in isto. Ker je njuna temeljna enota posameznik oziroma državljan. Slovenec? Ni važno. Državljan neke države. Slovenije, recimo.
Abstraktni državljani, konkretni Slovenci
Nekdo je moral povedati očitno. Levičarji prav ljubijo državne proslave. V nekem smislu jim je država bliže – pa naj so še taki kozmopoliti. Saj ravno za to gre. Šele moderna država napravi prostor za kozmopolite. Za abstraktne posameznike. Za nekoga, ki ga temeljno ne določa slovenstvo, ampak, če že, slovensko državljanstvo. Rabijo državo, sicer jim ostane zgolj domovina. Domovina pa je slovenska.
Moderna država je na drugi strani utemeljena v razvoju koncepta abstraktnih posameznikov, ki se združijo, da lahko skupaj zasledujejo vsak svoj lastni interes (morda več o tem kdaj drugič). Desničarji niso abstraktni. So Slovenci. Moderne države, meščanske identitetne substrakcije v nekem smislu ne rabijo. Desničarji ljubijo domovino. In domoljubje. Desničarji niti ne rabijo državljanstva. Ker so itak Slovenci. Desničarji bi bili Slovenci tudi v kakšni drugi politični strukturi. Recimo Avstroogrski monarhiji. Ker niso posamezniki. Vsaj ne v tako modernem smislu kot levičarji.
Tudi zato je desničarsko prisvajanje osamosvojitve nevarno. Ker brez liberalcev države dejansko sploh ne moremo razumeti. Morda si je brez njih ne moremo niti želeti.
Se nadaljuje …
***
Vpiši se na listo bralcev.