Predsedničin liberalni nagovor ter umetniško vrhunska poetično mitska proslava torej. Kako zdaj to dvoje spraviti? Nemogoče. Takšna je vsaj stava tega, zadnjega in najbolj smelo začrtanega razmišljanja. V državni proslavi je bilo nekaj kontradiktornega. Predsedničin liberalistični individualizem na eni in skoraj poganski tribalizem na drugi strani. Vsaj v poetičnosti in formi, če že ne neposredno v vsebini. V nekem smislu se je izkazalo, da Slovencu ne moreš reči, naj bo posameznik in naj ne govori o skupnem nebu in skupnih gozdovih; naj pusti velike besede pri miru in da naj jih raje prežvekuje v svoji zasebnosti. – Kakšni zasebnosti neki?! Kaj sploh je to?
Na liberalni politični proslavi smo se znašli kot praljudstvo, ki mu njegove starešine razlagajo bistvo in njegovo poklicanost. (Pa četudi morajo svoje oracije plesti okrog značilno sodobnih družbeno-političnih tematik – okoljevarstva ipd.) Prej omenjeno recitiranje resnic o vesolju in okolju in človeku je odzvanjalo značilno religijsko in avtoritativno. Razumljivo. Če pač nimaš – ne poznaš ali ne priznavaš – posebnega metafizičnega sistema, znotraj katerega si deležen poduka o svoji temeljni naravi in poklicanosti in pravičnosti – torej religije, cerkve – potem je predvidljivo in logično, da boš v edinem dogodku, ki mu dopuščaš nekakšno obredno naravo, skušal opisati človeka v vseh njegovih razsežnostih. Tudi duhovnih torej, tudi eksistencialnih – in ne le površinskih socialnih.
Izkazuje se, da naposled celo moderna, liberalna političnost sega na področja, ki bi jih moderni politični teoretiki umestili v polje “zasebnega”, v polje “religioznega” (kamor umeščajo trditve o naravi stvarnosti, o bistvu človeka in podobno). Ta tako zelo antitradicionalna, brezkrščanska, hiperliberalna proslava je pokazala, da ne moremo govoriti o politični skupnosti, ne da bi govorili tudi o smislu in bistvu vsega sploh. Ne da bi zaslutili skrivnostnost in nepojasnljivost naše sousojenosti, skupne besednosti, pomenskosti, vsega sploh! Ker – “krhko ravnovesje drobnoživk!” Kaj sploh to pomeni?! Pokazala je, da ne moremo biti politična skupnost, ne da bi bili hkrati v posebnem smislu tudi duhovna skupnost.
Mitsko zaznamovane politične formacije
Proslava je bila odlična. Boljše prav mogoče še ni bilo. A tega ne pravim povsem brez cinizma. Pa ne zato, ker bi bila v resnici slaba. Pač pa zato, ker ne vem, če verjamem v moderno, tako imenovano meščansko nacionalno državo. V obliko politično-družbene ureditve, ki nas opisuje in postulira predvsem kot posameznike, kot predvsem zase zainteresirane homo sapiense. V narod – da, v to še verjamem. V posebno prvenstvenost skupnosti enakogovorečih, v skupnost bitij, ki se znajdejo v isti besednosti in v isti bližini in v isti soodvisnosti in v isti zgodovini. V moderno državo – glede tega sem pač sumničav. Sem za religiozno informirane politične forme. Za takšne, na kakršne je namigovala natanko ta proslava. Za takšne, kjer je mogoče skupaj izrekati velike besede. Za sveto rimsko cesarstvo ali pa kaj takega. Ali za sveto kneževino slovensko. Ker je, kot je pokazala ravno ta proslava, vsaka političnost neizogibno religiozno, mitsko, smiselsko zaznamovana.
***
Vse v kulturnem programu proslave je govorilo: Jaz nisem “le” državna, politična proslava. Jaz sem mitska skupnost. Petelin nas je obiskal, Kurent rešil, človek pa je “krhko ravnovesje drobnoživk”. In mi smo Slovenci. – In če smo Slovenci, potem smo prej Slovenci in šele kasneje tudi posamezni(ki) Slovenci. To pa ne gre skupaj s teorijo moderne države, ki kot svojega (neprestanega) ustanovitelja in upravičevalca prepoznava nekakšen abstrakten “kolektiv posameznikov”. Da, ta “liberalna” proslava kaže na meje lastne politične ideologije – ideologije liberalnega nacionalizma. Izkazalo se je namreč, da nismo posamezniki. Da nismo predvsem državljani. Da je naše sobivanje, naša narodnostnost skrivnostnejša, bolj poetično nerazložljiva in bolj temeljna vez, da bi mogla trpeti tako borne politične abstrakcije, kot je koncept “posameznika”, koncept povsem svobodnega in nedoločenega človeškega bitja, na katerem slonijo moderne, t.i. “meščanske države”. Izkazalo se je, da so liberalci v resnici navadni meščanski vasezagledanci, mi – mi na tej proslavi – pa smo Slovenci, duhovna skupnost.
Slovanska poetičnost in mitskost
Kot da proslava ušla z vajeti liberalne ideologije in postala kratkomalo proslava prakraljestva Slovenov. Kot bi skoraj nehote izrekla: “Ne, dragi državljani: Niste karkoli. Ne morete sami določiti, kaj ste. Sploh niste državljani – karkoli že ta sterilna beseda pomeni. Slovenci ste. Po žilah vam teče slovenska beseda in v srcu vam bije slovenska trpkost in v čelo vam piha slovensko nebo. Pod noge vam je položena slovenska usoda in vaša svoboda je namenjena proslavitvi tega rodu, te značilno slovenske znajdenosti v bivajočem. Niste posamezniki, niti državljani ne – Slovenci ste.”
Kot bi avtentični liberalizem generiral svojo najbolj prepričljivo kritiko. Ko je moderna država najbliže svojemu idealu, ko ji torej uspe biti država domnevno svobodnih in tradicijsko neobremenjenih posameznikov, takrat se izkaže, da svobodni posamezniki sami od sebe začnejo z ubesedovanjem mitov, ki jih presegajo in ki jih določajo. Kot bi ta proslava moderne nacionalne države rekla sama sebi: Kdo te je sploh priklical, ti, otoški individualizem, ti, francoski subjektivizem, ti, nemški birokratizem, v naše kraje? Mi smo Slovenci, ne pa buržujski individualisti, ki bi potrebovali pošast Leviatana, da nas brzda!
Uvod v razmislek
A vse to je le eksperiment, le pretresanje. Tako ta zapis, kakor proslava. In proslavarski miti so še vedno zgolj posebna improvizacija. Kompromitirani s težo liberalne ideologije, skozi katero so morali prodreti, da so prišli na oder proslave moderne države. So še vedno le kompromis. Kompromis z liberalnim antikatolištvom denimo. Zato niso docela avtentični, avtentično slovenski. Še vedno so šibki in v pomembnem smislu goli buržujski esteticizem. A kljub temu nas spodbujajo k resnemu premisleku o naši zdaj ponovno legitimirani kolektivni identiteti: Kdo smo?
In zdaj ko vemo, da nismo predvsem posamezniki – ruski etnosociolog Aleksander Dugin pravi, da smo karkoli, prav res karkoli drugega, le posamezniki ne – in da je bila to le nesrečna zmota; kako zdaj zavzeti distanco do vseh tekovin ideologije posamezništva, začenši z njenim zanikanjem naše vpetosti v skupno zgodovino, v skupno kulturo, v skupne horizonte pomena, smisla in idealov? In kaj to pomeni za naš odnos do, prvič, moderne države, in drugič, do – katolištva, našega tisočletnega opomenjevalca?
Ali smo prej posamezniki-državljani, ali smo prej Slovenci, ali smo prej katoliki? Zdi se, da so “leve” državne proslave čudna in nerazrešljiva mešanica prve in druge, “desne” pa podobno paradoksna mešanica kar vseh, prve sicer pogojno, predvsem torej druge in tretje identitete. Kako gredo torej skupaj te identitete? Kot Slovenci … katoliki? – kot je Izidor Cankar izpričal predsmrtne besede brata Ivana … Kot katoliki – posamezniki? Kot posamezniki – Slovenci? Zdi se, da se še posebej en odgovor vztrajno izmika. Odgovor namreč, ki ga tako jasno in nedvoumno zanika kontrastnost znotraj naših treh razmišljanj: Kot Slovenci – posamezniki? – Ne.
Vprašanje našega “mi” je težko, izzivalno, eksistencialno in ostaja odprto. A že vprašanje samo – Kdo smo? – razkriva ob boku predsedničinega zanesenega individualističnega liberalizma del svojega subverzivnega in presenetljivega odgovora: S-mo ..
O, Triglav, moj dom.
***
Vpiši se na listo bralcev: