Ko Luka Mesec pada v spanec, mu je vedno bolj, z vsakim dihom bolj, z vsako mislijo, ki je vedno manj misel in vedno bolj le nežen preblisk, z vsakim komaj še zaznavnim izdihom bolj – prijetno. Kdo bi mogel zanikati, da se takrat Luka zares umiri … Celo več. Ni ga več. Postane odsoten, čeprav bi pozorno oko stavilo, da ga vidi. Da vidi pod odejo obliko človeškega telesa. In da se pri blazini izpod kovtra vidi nekaj sivih las, kaj mu jih je posivilo. Ko Luka Mesec spi, se zvije v klopčič kot novorojena štruca in takrat je v utopiji, v ne-kraju. Ministrant pravičnosti, gost velikodušnosti. Hozana na višavah!
Ko spi naša predsednica Nataša. Tudi ona spi. Tudi ona spi kot dekletce. Kot otrok našega skupnega Očeta. Predsednica Nataša spi z zaprtimi očmi, v pozabljenju od sveta in od skrbi, kako biti še naprej in še čim bolj Nataša. Ko spi, ni liberalka. Ko spi, je preprosto bitje, vrženo v skrb Ne-sebi. Ko spi, tudi ni feministka, niti nima skrbi v zvezi s tem, ali je feministka ali pa morda le liberalka. Ko spi, je angel, Uršula Ramoveš ji poje pesmi o ljubezni. Nima očal, zato da lahko v spanju bolje zre predbitno, ki se kaže skozi zaprte oči. Ko spi, je v polnosti hči in je hči mama. Ko spi, pije nektarske napoje, da bo dobra botra. Ponoči je v polnosti človek, ki zbira moč za svojo svobodo.
Vsako noč slej ko prej zaspi tudi naš premier Robert Golob. Pokrije se z odejo in nato – spi. Utrujen je. Od vsega veselja in navdušenja, ki ga je skušal ponesti med svoje človeške, neprimorske, slovenske brate in sestre. A zdaj spi in pije mleka ljubezni. Spi kot frančiškan, dotaknjen od zemlje. Vsi frančiškani so Primorci, ker so na prepihu duha. Tudi on je frančiškan, njegovi kodri pojejo Laudato si. Utrujen je in vedno manj utrujen – ker zdaj spi. Utrujen od vseh zleh misli, ki kot po nujnosti elektromagnetnih silnic nadlegujejo zakleto podobo vsakokratnega slovenskega premierja. Ko spi, ima neprebojni ščit, mehko odejo, ščit zaupanja. Ko spi, mu enkrat reče nek glas: Ljp si. Ti si moj ljubljeni sin. Danes sem te rodil. Kaj so sanje.
Mnogi politiki spijo. Spi tudi Alenka Bratušek, utrujena od dela, od projektov, ki jih ima in ki imajo njo. Spi tudi Marko Bandelli. Spi tudi Jani Möderndorfer. Kakšen spanec! Lahko noč! Spi tudi Andrej Hoivik. V isti objetosti od istega zaupanja, da smejo zaspati, v isti nežnosti zaspijo. Spijo tudi nekatere druge političarke. Irena Joveva spi, v Bruslju spi, v zavetju spi. Spi Tamara Vonta, spi. Spi kot punčica božjega očesa.
Spi tudi Matej Tonin. Mirno spi, brez odgovornosti in skrbi, kako neutrudno širiti evangelij in upanje. Matej Tonin ne spi zmerno. Spi povsem. Spi povsem. Ko spi Matej Tonin, si dovoli doživeti tudi žalost, ki ni nič drugega kot bližina. To pa je takšna žalost, da je v resnici srečanje. Srečanje z odvezanostjo. To je žalost, ki je pravzaprav odpuščanje. Ko spi, globoko spi. Ko spi, je čista tišina. Oh, kako blagodejna tišina. Nobenih idej, nobenih poklicanosti, nobenih političnih filozofij, nobene vedrine. Samo blaga pozaba.
Ko spi Tanja Fajon, je nič več ne skrbi. Preden zaspi, pomisli: “Saj nisem slab človek! Kako, če sem pa utrujena od ljubezni. Od poslanstva, od dela za dobro.” Hvala, dobri Bog, da lahko zdaj spim. Hvala, da si me naredil takšno, kot si me naredil. Hvala, da znam biti spoštljiva. Da ne žalim. Hvala – za vse obraze, ki sem jih srečala v tem dnevu. Hvala za jutranje sonce, za sprehod skozi Tivoli, hvala za rogljičke, ki smo jih pohrustali zjutraj na stranki. Hvala ti. Hvala, ker me imaš rad. In hvala, da lahko tvojo ljubezen širim dalje. Lahko noč, o, prevzvišena dobrota, ki si me vzljubila v bivanje. Zdaj je čas za pozabljanje. Ti pa boš, o, saj vem, da boš, skrbela zame, ko bom spala.
Tudi Janez Janša spi. Ko Janez Janša spi, je blag in veder. Na milost predan Okolju, Ne-sebi. Vsa njegova bit je prepuščena. Od velike skrbi dobro spi. Tiho se njegova usta držijo na spokoj. Njegov nasmeh je slavospev Bogu. Dolge ure hvalnic mu daje, nevede. S svojo bitjo. S svojim nasmehom, ki je zaradi utrujenosti in ljubezni. Vsi načrti in spomini. Toliko spominov na tolike spremembe, na toliko ljudi, toliko vlog – in ko spi, je eden. Je on sam. Pred milino spanca in skorajšnje pozabe. Oh, kaj bi brez te pozabe! Kako bi se zdrobili. A takrat je eden. On sam. In še on sam ne.
Ko spi Milan Kučan, ga objema brezmejna milost, ki mu daje pozabiti prihodnost in preteklost in sedanjost. Ko spi Milan Kučan, ko počasi pada v spanec, ga vedno bolj srečuje velika nežnost, podobna barvi njegovih belih las. Kako bele sanje sanja, sanje, ko ga skoraj več ne bo, razen v naklonjenem spominu, kaj spominu, hvaležnosti prekmurskih ljudi. V sanjah sreča Janeza Janšo, Tineta Hribarja in svojo večno mlado ženo. Ljubim te. Fukuyama mu reče: Milan, moli zame. Ko spi, se njegov obraz in vso njegovo zdaj že ne več tako mlado telo prepusti težnosti. Ljubi se s težnostjo do sladke pozabljenosti. Tako da niti težnost ne ve, ali je bolj ona ali je bolj Milan Kučan. Ko spi Milan Kučan, spi kot Slovenec, kot Primož Trubar.
****
Naroči se na listo bralcev: