V julijski kolumni za Delo o družinskosti kot normi: Povezava do članka (celoten članek dostopen za naročnike Dela)
“Tako smo obsedeni s poudarjanjem, da se mora vsak sam odločiti in neprestano odločati za svojo življenjsko pot, da se v vsem tem poudarjanju družinskost – kot nekakšna prostovoljna obsodba na nesamost – zdi kot nekaj zares čudaškega. Ko pa bi morala biti norma. Da, norma, od katere so možni in pričakovani posamezni odstopi.
Družinskost kot norma – kot kulturno navodilo glede tega, kaj je načeloma dobro in prav. Javna norma. Želja po urejenem družinskem življenju namreč ni nekaj »naravnega«, nekaj, kar »čutimo v srcu«. Željo po urejenem družinskem življenju moramo kot družba šele kultivirati, zato »javna norma«. Sicer si družinskega življenja prav mogoče sploh ne bomo želeli – in ga niti ne bomo sposobni. Dandanes te vrednote ne kultiviramo. Ker imamo takšno kultiviranje za ceneno nacionalistično propagando.”
Dovolite še nekaj dodatnih misli, za katere v kolumni ni bilo prostora:
Organskost družinskosti
Biti človeška družba pač pomeni biti organizem, ki ga sestavljajo onemogli starejši, delovni in plodoviti odrasli ter učeči se otroci. To pač pomeni biti človek. Brez otrok pač ni delujoče človeške družbe, vsaj ne onkraj življenjske dobe trenutno živečih. Ni teh, ki bodo nekoč skrbeli za starejše. Zato brez otrok ni pravične družbe. Ni družbe, znotraj katere bi starejši ne bili prepuščeni animalično surovemu propadanju in hiranju. Zato je družbi v interesu, da ljudje imajo otroke. V imenu pravičnosti. V imenu dobrega. Ne v imenu nekakšnega hinavskega nacionalističnega impulza meščanskih elit, ki naj bi jim bilo v interesu “reprodukcija delovnega prebivalstva” – kot se zdi, da namigujejo popularne marksistično-feministične kritike vrednotenja urejenega družinskega življenja.
Da pa bi imeli otroke, ni dovolj ljudem preprosto pustiti, da imajo otroke ali pa jih nimajo. Ne, kulturne norme nas morajo voditi k spoznanju, da je dobro, če imamo otroke. In to kultura že počne. Ali je vsaj počela. Dokler je bilo dovoljeno nečemu reči, da je “normalno”, nečemu drugemu pa, da je “nenormalno”. Normalno je – hoteti družino. Nenormalno je ne želeti si je.
Imeti otroke je z vidika družbe bolje kot ne imeti jih. To še ne pomeni, da tisti, ki se odločijo, da jih ne bodo imeli, da so slabi. So pa bolj neobičajni. “Nenormalno” je biti duhovnik. Je nekaj izrednega, posebnega. Nenormalno je biti kvirovec. Je nekaj izrednega. Normalno je biti moški ali ženska in imeti otroke ter jih dobro vzgojiti.
Nenevtralno pridiganje
Čeprav se zdi liberalno utrjevanje ideala “svobodne izbire življenjskega sloga” navidez nevtralno, v resnici deluje kot subtilna reklama za samotno življenje. Namiguje namreč, da utegne biti prav svobodnjaško nezavezujoč – samski in nestarševski – način življenja tisti pravi. Ker ne le da ga izbereš sam, pač pa ga neprestano izbiraš sam. Je način življenja, pri katerem si neprestano v principu – svoboden. In sam. Pravi liberalec! Pravi emancipiranec. Najbrž nisem edini med mladimi odraslimi, ki opisano zvijačnost doživlja na lastni koži, ko se mu gola možnost izbire (neizbira torej) vselej sveti bolj mamljivo kot dejanska izbira …
Da bi si družinskega življenja želeli, se ga moramo naučiti želeti si. Moramo ga postaviti kot svojevrsten ideal in normo. To počnejo miti in kulturni ideali. Danes ne ravno učinkovito. Prav res, namesto nekakšnega zdravega “idealiziranja” se kot družba iz političnih ambonov neprestano opozarjamo, da smo vsak sam svoj človek. In da naj se vsak sam odloči, če se slučajno želi s kom povezati ali pač želi – ostati sam. Kakorkoli se bo že odločil, oboje je enako normalno, enako dobro. Ne! Ni čudno, da se tako malo odločamo za poroke in otroke, če pa ta ideal skozi sito liberalnih konceptov posameznika in zasledovanja njegovih interesov komaj pride živ – kaj šele, da bi bil javno priznan kot osrednja, glavna oblika zrelega človeškega življenja.
Brez da nas tradicija in njene norme opogumljajo k poročanju in odločitvi za otroke, smo tako prestrašeni pred težo usodnosti naših odločitev, da nazadnje ostanemo samski in brez otrok. No, s psi morda. Patološko zaljubljeni v možnost izbire – izbiramo. In ne izberemo.