“Srečno, mali! Veliko zanimivih spoznanj in novih prijateljstev,” je še dodala vidra Ida in tako za vsak slučaj še dopolnila seznam jutranjih materinskih voščil, preden je mali Oto pustil za seboj odprta vrata in začel z ugotavljanjem, h kateremu semaforju naj krene.
Tako je danes. Kot v slikanici. Jesenska oblačnost, ki se meša z jasnino, le še poudarja, da vstopamo v jesen, da pa je še vedno med nami nekaj poletnega, nekaj brezskrbnega. Da prava jesen šele pride in da bo potem kot v zgodbi: tako, da se nekaj zgodi. Ta hlad, ki je kriv, da so lahko mulci naveznili nase svoj ravnokar kupljeni jesenski outfit, ki ga bodo že popoldne izgubljeno pestovali v rokah – ta hlad pa pravi, da je zdaj v šoli veliko otrok in da se po dolgem času spet gledajo in poslušajo svoje spremenjene glasove in se posedajo v klopi v skladu s kompleksno matematiko simpatij in prijateljstev.
Ta jesenski hlad pripoveduje, da je ravno danes tisti dan, ko mularija spet odsotno in hkrati z iskrenim zanimanjem gleda nekam naprej, proti učiteljem, ki so prav tako na skrivaj navdušeni, da smejo videti vse te otroke, tako da komaj še prepričljivo hlinijo svojo strogost. To so prav tiste učiteljice, ki so še nekaj trenutkov prej na kolesih švigale skozi Tivoli. Takoj jih prepoznaš. Denimo po tem, da grejo mimo ravno ob pol osmih, po tem, da gledajo naprej, kot bi bile stroge in učiteljske že vnaprej, ali pa po tem, da jih nato, po osmi, zlepa ni več na spregled. Vse ima svoj čas, svoje mesto in svojo smer.
“Tudi zaskrbljeni uslužbenci in šoferji in skrbniki v živalskem vrtu igrajo svojo vlogo v brezskrbnosti prvoseptembrskega mesta, ki je danes in vedno le — jesensko mestece.”
Prvarčke denimo prepoznaš po tem, da so velikih oči in da jim oče na močni desni rami nosi težko otroško šolsko torbo, drugarje pa po tem, da ta težka torba kot luna nosi kar njih same. Potem so tu vsi ostali, vedno bolj odrasli. Petarji, šestarji, sedmarji … In potem so tu devetarji in spet prvarji. Ti so že bolj urejeni, čeprav na skrivaj, pod krinko, in bolj frajerski. Na obrazu in v hoji in v vseh vonjavah se jim vidi, da so, all things considered, zaljubljeni. Če še niso, pa še bodo. Prav kmalu. Srečno ali nesrečno. Vse ima svoje mesto pod soncem v mestih, ki na prvi september utripajo kot čisto pravo upanje.
Fazani se otipavajo s pogledi, vsi starejši pa zopet zasedajo svoja od neba odmerjena mesta. Eni tam, kjer se kadi, drugi tam, kjer so tisti, ki ne kadijo. Kot v tisti slikanici, ki uči, kako se po angleško reče zdravstvenemu domu, kako gasilcem in kako županu. Le da danes še bolj zares pihlja in da je danes še bolj zares – prvi september z vsem njegovim vrvežem. In ne, na tisti slikanici niso le otroci, le šolarčki. Tudi zaskrbljeni uslužbenci in šoferji in skrbniki v živalskem vrtu in tudi tisti, za katere se ne da uganiti, kaj so po poklicu – tudi vsi ti zamišljeni in čudno resni odrasli liki igramo svojo vlogo v brezskrbnosti prvoseptembrskega mesta, ki je danes in vedno le preprosto jesensko mestece iz slikanice Marije Neradove.
“Ja, mami. Adijo, oči!” je, komaj še pri stvari, zaklical mali Oto, ki je z nogami že okušal vznemirljivost pločnika, obrnjen zdaj proti uličnemu labirintu, zdaj proti domu. Ko je z nekaj zamude naposled le zaslišal pozdrav, ki ga je ravnokar namenil svojim staršem, je prikimal sam sebi in se pogumno vtopil v svoj veliki orientacijski izziv: najti svoje prijatelje.
***
Vpiši se na listo bralcev:
***
Srečno – vsem šolarjem in dijakom! Šolarji, rastite v znanju in vrlinah, v prijateljskosti in plemenitosti. Dijaki, srečno odraslosti – maturi naproti. Postajajte dobri in lepi ljudje, takšni, kakršni ste v tako ali tako že – v resnici.
Nam, učiteljem, pa milosti, da bi se zavedali časti učiteljskega poklica. Naj bomo dobri botri svojim učencem na poti njihovega dozorevanja in naj bomo dostojni prenašalci vsega, kar je vredno ohraniti in potrebno predati novim čuvarjem: bogastvo kulture in znanja, zaklad vednosti in učene nevednosti, podobe lepega in dobrega.