“TikTok bi morali prepovedati. Stvari so ušle z vajeti. Prepoved je nujna na ravni EU. Če ne gre drugače z argumentom, da namestitev te kitajske aplikacije predstavlja preveliko varnostno tveganje za nacionalno varnost ter ogroža otrokove pravice, zlasti njihovo duševno zdravje.” Tako je pred tedni, ko so javnost pretresale vesti o mladostniškem nasilje nad starostniki, Dejan Steinbuch pokomentiral naš politični (ne)odnos do krivca, na katerega smo začeli vsi kazati s prstom. Čeprav TikTok zveni kot kaki bomboni, zaradi česar skupaj z nedolžnostjo tistih bombončkov dobimo tudi nedolžen prizvok te kitajske aplikacije, je stvar vse kaj drugega kot nedolžno sladka. TikTogenerk se skupaj z vsedostopnostjo mobitelov, nihilističnim družbenim ozračjem in strukturnimi lastnostmi aktualnega politično-ekonomskega ustroja povezuje v verigo sovplivanja, ki jo moramo prepoznati kot nezanemarljivo družbeno, celo duhovno grožnjo. Sicer se zna zgoditi, da bomo v medijih vse prekmalu znova brali o “nepojasnljivem” mladostniškem nasilništvu.
TikTok zaznavanje stvarnosti tako afektualizira, da onemogoči distanco, ki je potrebna, da o neki stvari mislimo.
Ko obravnavamo sodobne tehnologije in njihovo rabo med odraščajočimi generacijami, se radi zadovoljimo z nekakšnim pokroviteljskim moraliziranjem, v smislu “ah, ta mladina”. Ti vzdihi se po intenziteti sicer razlikuje od skoraj prisrčnih pa vse do pristno brezupnih oblik. Čeprav je takšno moraliziranje čisto simpatično in po svoje obvezna oprema za razvoj zdrave družbe, je v tokratnem kontekstu lahko nevarno ignorantsko. In čeprav se najbrž tudi ta moj katastrofizem bere kot ponavljajoča mantra odrasležev vseh časov in krajev, menim, da sodobne tehnologije kljub temu kličejo k izredni opreznosti.
Regulacija medija-ki-je-že-sporočilo
Ker TikTok konzumiramo “fizikalno” (gre za vizualno-slušni odnos), teh de-facto kemičnih dopaminskih bomb ne uspemo obravnavati s podobno resnostjo kot biokemijskih substanc (drog, alkohola, sladkorja). TikTok+Mobilec je le navidez orodje na polju fizikalne (avdio-vizualne) in kulturne (pojmovne, vsebinske) razsežnosti. V resnici ga lahko razumemo tudi kot neposredni dopaminski (kemijski) input. Zato je tudi restrikcija lahko temu primerno temeljita.
Takšno potencialno regulacijo pojavov, ki strogo gledano ni “biološki strup”, bi utegnili dežurni varuhi svobode označiti za nekakšno državno cenzuro in kot takšno za prekomeren poseg v tako imenovane državljanske svoboščine. Na to je treba odgovoriti, da gre pri takšni regulaciji v prvi vrsti za regulacijo tehnologije oziroma medija, ki je že po svoji naravi antihumanističen; “anti-liberalen,” če hočete. Gre za to, da inhibira razvoj mladih v razumne, svobodne, zavestne posameznike.
Povsem možno je, da s TikTokom v našo družbo vstopa dobesedno množica “neoseb”, tj. posameznikov, ki niso sposobni abstraktne presoje svojih bodočih ravnanj, saj jih vodi gola afektnost, čutnost, dopaminskost.
Razmisleke v tej smeri razvija sociolog kulture Primož Kraševec v delu Tujost kapitala, v katerem piše o transhumanističnih tendencah v sodobni medijskosti. Nove tehnologije in kulturne forme (TikTok posnetek itd.) s svojo hiperafektivnostjo in z minimalnimi zahtevami do uporabnika, ko gre za gojenje pozornosti – 5 sekund bo dovolj –, človeka počasi preoblikujejo v brez-miselno bitje. Ko uveljavljamo restriktivno politiko do TikToka, želimo tako le zaščititi najgloblje humanistično jedro naših političnih skupnosti: človeškost človeka.
Več kot poneumljanje
Medij kratkih TikTok afektivnih posnetkov, ki si sledijo drug za drugim, v tem smislu zavira ne le umski razvoj uporabnika – v smislu, da nekoliko “poneumljajo”. Gre za to, da je mogoče trditi, da gra za zaviranje razvoja uporabnika v osebo (!). Zaznavanje stvarnosti tako afektualizira, da onemogoči distanco, ki je potrebna, da o neki stvari mislimo. Da lahko glede nečesa tvorimo ločeno miselno sodbo (denimo: “Videl sem drevo, h kateremu je prišel fant in na deblo izpisal inicialke”), potrebujemo mero distance in razmeroma stabilne in trajne zavesti o sebi kot instanci, ki je ločena od neposrednega dogajanja, od zunanjega sveta. Človek, ki ne razvije takšne osebne refleksivnosti, prav mogoče ostane na ravni animaličnosti in doživi omenjeni dogodek z drevesom skoraj kot kaka opica – nemara še bolj surovo. Kot goli niz dražljajev, ki morda sicer kličejo k temu ali onemu odzivu, ki pa jih ne morem dojeti kot nekaj, o čemer bi lahko mislil in se nato nanje razsodno, torej po razmisleku, odzval.
Če je pater Branko Cestnik pred tedni ob vesti o skoraj pošastnem nasilništvu mladoletnice spomnil na misel italijanskega filozofa Umberta Galimbertija, ki je v delu Nihilizem in mladi pisal o prav takšnih brezsmiselnih nasilniških izpadih sodobne mladine ter to demonsko destruktivnost pripisal popolni odsotnosti kakršne koli svetle, pozitivne vizije prihodnosti med mladimi – nihilizmu, moramo danes v enačbo ugotavljanja, od kod to čudno nasilje mladih, dodati še nihilizem neke druge vrste. Nihilizem kot nahajanje v stanju predpojmovnosti, predvrednotnosti, v stanju gole, živalske zaznavnosti, kakršno spodbuja tiktokanje kot gola afektnost.
Psihotična istost VS srečanje z drugostjo
Radikalne zatrditve, kot je ta, da ima TikTok potenciale, da ustvarja de facto nesvobodne posameznike, nas opominjajo, da se človek ne rodi svoboden, ampak mora biti v svojo svobodnost šele vpeljan. Za to mora biti zadoščeno specifičnim kulturnim in družbenim, kot vidimo pa tudi tehnološkim pogojem. Povsem možno je, da s TikTokom v našo družbo vstopa množica “neoseb”, tj. posameznikov, ki niso sposobni abstraktne, svobodne presoje svojih (bodočih) ravnanj, saj jih vodi gola afektnost, čutnost in dopaminskost. V nekem smislu celota njihovega ravnanja postane “tik”, tj. “nehoteno, ponavljajoče se trzanje”, gola refleksnost, animaličnost.
Nemško-korejski filozof Byung-Chul Han v tem kontekstu opozarja na pomen srečevanja s “konstruktivno negativnostjo”, s čimer poimenuje vse tisto, kar stoji nasproti našim neposrednim instinktivnim interesom, vso drugost, vse potencialne vire frustracij in že minimalne upornosti; vse ovire, najsibodo fizične (razdalja od doma do pekarne – pomislimo na Wolt), ali idejne (prepreke pri doseganju svojih interesov; naporni razmislek, kalkulacija, preudarjanje) ter zoprnost interesov drugih ljudi (denimo to, da si ne želijo, da se zabijem v njihov voziček v trgovini) itd. Vse to Han opiše kot negativnost/upornost, ki šele omogoči, da se vzpostavim kot bitje v svetu, kot subjekt, ki ni sam vse, ki ni neskončna inflacija svoje istosti. Navajanje na dopaminsko dinamiko tiktokanja je vsekakor nekaj, kar prispeva k temu razrazščanju solipsističnega zavedanja, k razraščanju načinov (ne)zavedanja, ki realnosti sveta zunaj sebe preprosto ne morejo – niti fizično, niti psihično, v nobenem smislu pač – prepoznati in sprejeti. Posamezniki s takšnim (ne)zavedanjem so dobesedno bogovi, v pomenu, da zaznavajo, (kot) da zunaj njih samih ni ničesar. Le da so lažni bogovi in kot taki nasilni, okrutni in bestialni. Drugost, ki je ne prepoznajo, je namreč nekaj dejanskega in resničnega (tako vsaj uči naša vera).
Moralno-etična zavržnost TikToka
TikTok je v nekem smislu demonski. Demonski je, kolikor vabi k podobni zamaknjenosti, h kakršni naš tradicionalno kličejo verstva. Le da verstva k tej zamaknjenosti vabijo z namenom obogatitve človeka, ko bo ta motril “edino, kar je vredno motrenja in čaščenja”, one and only božje, TikTok pa k zaslonu vabi z namenom takojšnje odtujitve iz sveta v solipsistični univerzum mene in mojih senzorjev za srečo, za srečo kot dopaminski shot. TikTok kot perverzija logike čaščenja. Kot čaščenje vsega, kar ni vredno čaščenja. Goli užitek. Pornografskost.
Kolikor gre pri tiktokanju za demonsko destruktivno, antičloveško in antikulturno prakso, je ideja o politični, državni regulaciji tega sodobnega logo-kemičnega drogiranja več kot utemeljena. Hkrati pa ne smemo pozabiti na tradicionalna orodja za boj proti asocialnim pojavom in vedênjem: na moč stigme, sramu in časti. Podobno kot denimo obsojamo nasilneže in jim v očeh javnosti odmerjamo pošteno dozo sramu, podobno bo potrebno – tudi ob pomoči moralnih in mnenjskih avtoritet – začeti odmerjati dozo sramu in stigme tako staršem, kot tudi otrokom, ki brez sramu zapravljajo svojo sveto in edino pozornost, edino zavest, ki jo premorejo, za ogled duhovne pornografije.
TikTok kot droga nepravične družbe
A niso “krivi” le uporabniki oziroma le starši. Privlačnost TikToka kot “vzgojne metode” (bolje rečeno: kot zasilne nevzgojne metode) moramo razumeti tudi v širšem ekonomsko-političnem kontekstu. Prepoznati moramo denimo razredno pogojenost zatekanja v TikTok sprostitev. Stavil bi, da se največ destruktivnega tiktokarstva pretaka prav v družinah z nižjim socio-ekonomskim statusom; v družinah, kjer starši spričo psihične in fizične izčrpanosti za svoje otroke težje ustvarjajo primerno in kakovostno okolje za dober duhovni in psihični razvoj. Po opravljenem mezdnem delu si svoj mir zagotovijo s tem, da svojim otrokom “pač” dovolijo “viseti na TikToku”, medtem ko si sami privoščijo kulturno pornografijo tipa V petek zvečer. Ah, Bog ne daj, da bi crknu televizor, le da tokrat s priprošnjo še cele vojske svetnikov. V tem smislu TikTok deluje kot nekakšen “katehon”, zadrževalec pred priznanjem očitnega; kot ventil, ki preprečuje, da bi prepoznali psihološko in etično nevzdržnost sodobne ekonomsko-politične ureditve. In če je tako, je potrebno razumeti problem TikToka in njegovega antihumanističnega učinkovanja ne zgolj kot tehnološko-medijski ali celo zgolj medicinsko-zdravstveni, pač pa tudi kot del globljega, politično-ekonomskega in ideološkega, duhovnega problema.
Niti moralistično vzdihovanje nad novimi tehnologijami niti trezno prepoznanje njihove dejanske škodljivosti ne zadoščajo. Vedno znova ugotavljamo, da bo treba globlje. Da se je treba celo ob tako banalno zvenečih pojavih, kot je TikTok, naposled vprašati najširša politična vprašanja, prastaro filozofsko klasiko: Kako do pravične, dobre, zdrave in srečne družbe?