Na slovenski socialnoomrežni sferi se je v preteklih mesecih, ne brez zaslug ritvitov tviterskega prvokategornika Janeza Janše, proslavil nov podkast, ljubiteljska družbeno-politično komentatorska oddaja “Na tekočem”, ki jo vodita dve gospodični, Karin Planinšek in Zala Klopčič. Oddaja je nadvse zanimiva. No, vsebine ne bom komentiral, saj sta mi voditeljici dali jasne signale, da če na spletu spremljam Janšo, sem načeloma dojel njuno poanto. Zato ne govorim toliko o zanimivosti vsebine kot o obliki, o formi. Res, prav vse na tem projektu kliče h komentiranju.
Najprej dolžen poklon komentatorkama za pogum za izjavljanje v javno sfero. Še posebej v javno sfero, ki je tako globoko zabarikadirana v ultraliberalne premise, od koder se da dobro streljati na vse že zgolj minimalno odpadniške glasove; kakor tudi v javno sfero, zaznamovano z voajerizmom, ki tako rad zgolj komentira, ne da bi se sam podal v ring. Kot nekomu, ki se tudi s tole objavo ne more izogniti obtožbi udobnega komentatorskega konformizma, gre ustvarjalkama moj apriorni chapeau.
Prva stvar, ki jo (ne)pozorni analitik opazi, je to, da sta punci res – privlačni. Njuno urejenost, predvsem obrazno lepotičenje, je mogoče brati kot politični stejtment v brk levičarsko-feministični osebni razpuščenosti, ki se pogosto kaže v vizualni zanemarjenosti, nekakšni pocestniški modi in celo uprizarjani (ali dejanski) brezvoljnosti. Kakor da želita povedati: Na “desni” so punce urejene in lepe. Kar je v principu res in kar ni nepomembno. A stvar gre čez ta goli konservativni impulz k urejenosti. Dekleti sta kot domnevni predstavnici pola, ki naj bi nasprotoval liberalni oziroma libertinistični moralni razpuščenosti, dodobra libertinski. V strganih kavbojkah in nogavičkah po azijsko posedata na taburetu in razpravljata o zablodelosti moderne, liberalne ideologije. Ni treba biti ne vem kako hud grešnik, da v sterilnosti in izumetničeni urejenosti njunega “studia” – dnevne sobe, njuni skoraj zapovedani goloramosti in razkošnem kavču, na katerega posedata svoje moške goste, prepoznaš nekaj … poželjivo nepristnega.
Zmerna ekscesnost
Čeprav se komu to zdi nepomemben detajl, menim, da je poveden pri nadaljnjem razbiranju fenomena “Na tekočem”. Na tekočem je platforma, ki politične trende kritizira kakor da s pozicije “zdrave” popularne kulture. Mladenki se predstavljata obenem kot emancipirani, samostojni, pokončni, politično razmišljujoči ženski, hkrati pa je očitno, da sta utrjeni članici Stranke, ki ima načeloma odgovore na vsa politična vprašanja, če ne kar na vsa vprašanja nasploh. Velika sproščenost, samozavest, skoraj prostodušnost, s kakršno nastopata in govorita, daje vtis, da se zavedata svojega trdnega zaledja – zaledja v vojski esdeesovskega podporništva. Njuna politična samozavest je izposojena pri banki SDS in mora računati z vso nestabilnostjo in muhavostjo bančnih elit. Gre za podkast, ki pač skuša janševsko smer kulturnega bojevništva razširiti med mlade. Ne da bi se zavedal, da je tovrstno “zmerno radikalništvo” del problema in ne rešitve.
Osrednji modus njunega pristopanja do aktualnega družbeno političnega stanja je modus naših konservativnih boomerskih staršev, ki pravi: “Mislim … to je pa preveč” Ne govorita denimo: “Štala, stvar je kratkomalo zla“, pač pa “to je pa preveč”. V tem je velika razlika. Očitno je, da se pod ta moralistični staromamarski vzdih neprestano podpisujeta, saj tudi sami nista prav daleč od tistega “preveč”. Kot bi želeli reči: “Glejte, pa saj se da biti tudi zmerno ekscesen, ampak kar je pa preveč, je pa preveč”. Sta avtentični predstavnici nekakšnega ljudskega konservatizma, h kakršnemu limitira intelektualno žal precej plitka slovenska desnosredinska politika. Nekakšen konservatizem ČukiStyle. Konservatizem, ki mu zadošča dejstvo, da ve, da so “komunajzarji” – in s tem izrazom zajame ves diapazon neljudskih, netradicionalnih in (!) neatlanticističnih naziranj – preprosto zaslepljeni. Da so nekaj spregledali. Kar vsaj v splošnem sicer velja. A počivanje na lovoriki tako preprostega spoznanja ne zadošča.
To je tisti konservatizem, ki želi predvsem odzvanjati zmerno, dati nekaj na tradicionalne mores – a seveda ne preveč –, ki pa hkrati politične, zgodovinske situacije ne ocenjuje zares globoko ali temeljito – nenazadnje ga takšne globine niti ne zanimajo. To je reakcijski konservatizem, ki je utemeljen predvsem na čustveno-instinktivni občutljivosti za zlo ekscesnosti in kot tak intelektualno mnogo manj avtonomen od, denimo, kake marksistične analize našega stanja. To je zgovorno. Gre za konservatizem “zdrave kmečke pameti”, a ta danes žal več ne zadošča. Tak konservatizem je lahko v vseh časih in krajih sicer dobra usmeritev kot povabilo k zmernosti in preudarnosti, ne zmore pa prepoznati globljih filozofskih in politično-ekonomskih zakonitosti, ki sodobni svet preobražajo na najbolj sprevržene in subtilne načine, in zato na prepoznano grožnjo tudi ne more ustrezno odgovoriti.
To je konservatizem, ki ni sposoben temeljite kritike liberalne demokracije kot režima s specifičnimi ideološkimi postulati in namesto tega še kar sanja o nekakšni sproščenosti, liberalnosti, onkrajideološkosti – kot bi se ustavil v letu 1991, ko je liberalna demokracija slavila zmago nad komunajzarji. V slovenskem kontekstu lahko takšnemu konservatizmu rečemo kar – janšizem. Janšizem kot zmerni centrizem, ki se ne zaradi svoje vsebine, pač pa zaradi svojih metod lesketa kot radikalna alternativa, kot realna opozicija.
Nevarnosti uzurpacije disidentstva
Ko vodilne protikulturne položaje zasedejo ultra-zmerne sile, ki se zavzemajo zgolj za nekakšno upočasnitev napredovanja in katerih poslednje obzorje družbene kritike je opozarjanje na ekscese, to kliče k opreznosti. Na mestu je artikulacija pozitivnih, proaktivnih kritik, ki bodo upale in zmožne reči: “Ne, ne gre za ekscese. Gre za normalnost liberalnodemokratskega, kapitalistično kozmopolitskega, ateističnega, materialistično brezkulturnega zamišljanja družbe, ki vodi v razkroj vsega človeškega, vsega normalnega, celo vsega naravnega. Ne le kvantiteta, tudi kvaliteta – smer – je napačna. Kontemplirajmo smrt, bojmo se Boga in spremenimo svoja pota …“
Drža “to je pa preveč” je, paradoksno, oblika najbolj avtentičnega konformizma, saj vedno znova rehabilitira aktualni režim, s tem ko njegove dejanske izraze v družbi predstavlja zgolj kot neljube ekscese, kot sadove nezmernosti. Konservatizem, ki se zgraža nad ekscesnostjo nekaterih pojavov v sodobni družbi, je del problema. Zgraža se tisti, ki verjame, da nekaj zelo narobe. A tokrat ni narobe nekaj. Zato je v danem trenutku zavijanje z očmi premalo. Preveč je udobno – kot tisti njun kavč. In preveč je privlačno – kot spoštovani gospodični.