Šest dni se vse napreza. Sedmi dan postaja odrešeno v veke. In spet šest dni. In spet v veke.
Šest dni se naprezamo. Stegujemo roke, da si šivamo plašče, zidamo hiše, napeljujemo tokove, menjamo obliže, zlagamo malice in sortiramo stvari, živali in rastline. Šest dni, da okopavamo zemljo, da računamo algebro in v hropečih cizah vozimo svoja telesa nekam, kjer je nekaj. Šest dni praskamo materijo. Sedmi dan oblečemo črne oziroma bele hlače. Sedmi dan se pogostimo pri Bogu, zavriskamo aleluja in jokamo. Raztrosimo majaron čez kuhane šparglje. Nato rečemo teta Adelka, a si to sama pekla in crkljamo nečake in jeruzalemsko vino, potrepljamo bratrance, prižgemo pipo in uživamo v baletni predstavi dimnih piruet.
Šest dni drevesa vztrajno srkajo vode, črpajo sokove, krepijo teksture, načrtujejo nove smeri za lovljenje vetra, sonca in ptic. Kalibrirajo listje, vdirajo v tla, koreninijo, debelijo in si trgajo prerasla oblačila pór in spet znova šivajo. Šest dni stebrijo, trdijo in se dvigajo k svoji neustrašnosti. Sedmi dan ponosno pokažejo svojo skorjo in prostranost vej ter v svoji trudoma vzgojeni obleki salutirajo Bogu. Sedmi dan slovesno molčijo. Sedmi dan svoje še donedavne tovariše, veter, ptice, ščurke in mravlje, gostijo kot slavnostne goste. Sedmi dan ne najdejo nobenega razloga, da bi zardele, ko jim njihov Vzrok govori: Kako ste plemenita!
Šest dni pajek prede mreže, snuje strategije, opreza za priložnostmi in jih, če pridejo, grabi, uslužbenec Ananke. Za svoje preživetje in za občutljivo estetsko ravnovesje kotov, špranj, lin in medbilčnih prostranstev napenja svoje tenke ude in v zadku neutrudno meša zavarovalne serume. Šest dni se šesteri. Šest dni je skoraj majhen. Sedmi dan se radosti darov mrčesja. Ponosno ogleduje svojo mrežo, s tipali se obriše okrog ust in vzklika: slava Bogu na višavah in na zemlji mir ljudem, ki so blage volje, pajkom pa spokoj in rešenje v ljubezni.
Šest dni se kamen trpko pusti k tlom, spoznava svoje meje in vrši svoje dolžnosti. Ostaja v svoji istosti in se zlepa ne pusti izničiti. Stoično sprejema svojo usodo, svojo barvo, svojo obliko, svojo težo, kraj in svojo pozabljenost. Če ga kdo bije, se mu upira z ustrezno trdoto. Če nanj pade list, mu natančno odmeri del svoje odkritosti, tako da tisti del postane zakritost. Sedmi dan kipi. Kipi v ekstazi. Sedmi dan postaja do ganotja orošen s svojo vzljubljenostjo v bivanje. In pravi “bit” in pravzaprav misli na odrešeno bit. Vrže se možnostim svojega konca naproti, kakor je bil skrivnostno on sam vržen v svoj začetek in svojo sedanjost. Vržen je v svojo svobodo, ko leži čisto pri miru. Tako utrjen pravi “kAmen”.
Šest dni reka teče v isto smer. Šest dni sprejema vase noge filozofov, ki s pomakanjem vanjo ponavljaje izračunavajo uganko življenja. Šest dni se pusti zajemati duhovnikom, ki dopoldne prihajajo po vodo za zakramente. Pobira prod, premetava kamenčke in brez ugovorov pobira veje in druge plavajoče relikte, ki na obrežju prosijo za prevoz. Šest dni neprenehoma šumi, da bi podganam in zajcem zagotovila nekaj diskretnosti, ko se gonijo. Šest dni pestuje ribe, streže vidram in se služno daje vpreči težnosti. Sedmi dan se ljubi z nebom, se pomenkuje z vesoljem. Sedmi dan se vsa, vsa blešči kot krstna voda. Predaja se čofotanju Čufff! Čč-čufffff!, predaja se spokojni tišini in šumu in odkriva dostojanstvo, ki ji je bilo položeno v njeno preplavljeno strugo. Šššššt, pravi, ko nanjo pada milost.
Šest dni se kruh daje mesiti, vzhajati, peči, postajati, križati in razdajati v vsakdanji kruh. Ves nebogljen mora potrpeti svoje nastajanje iz sestavin, ki tako očitno, komaj vzdržno očitno niso on sam. Šest dni neprenehoma postaja in razpostaja. Šest dni se pusti priložiti in biti priloga, trpko izginja in se znova poraja, suši in se daje znova pomakati. Sedmi dan, sedmi dan ga vzame v roke Popolni. Golota, ki mu je bila še prej skoraj v sram, ga zdaj razpolaga za ganljivo neposrednost ljubezni in dotika. Sedmi dan skozi prazne pore svoje sočne vzhajanosti pusti govoriti: “Jaz sem živi kruh.” Privzame dostojanstvo biti-za, se razlomi, postane Beseda, in ni več vsakdanji, pač pa nadbitni kruh. Sedmi dan počiva v svoji uresničeni povzetosti.
Šest dni se čas razteza, da bi zaobjel vse, kar se mu v prostoru daje. Daje se v sekunde, minute, četrture, ure, dobre ure, osemurne delovnike; kar je pač treba, da bi dobro postregel svojim gostom. Pusti se preklinjati neučakancem, zamudljivcem in lenuhom. Prostituira se bedakom. Daje se predalčkati v poceni plastične ure in v digitalne utripajoče številke. Razpenja in napreza se, tako ga žene svoja bit. Šest dni se vse napreza. Sedmi dan postaja odrešeno v veke. In spet šest dni. In spet v veke. Šest dni. In v veke. Sedmi dan. Sedmi dan mu ni nič treba. Sedmi dan se spominja predčasja. Ganjen je, ko posluša berilo, kako ga je Bog ustvaril. Postaja ne čas, ampak v veke. Počiva in se sam daje gostiti svojemu Vzroku. Uzira se v svoji podarjenosti. Svoboden je in pravi: O, Bog! O, najdražji! Naj te častim, častim na veke vekov! Naj bom ves tebi! Ti, ki si brezčasen! Ljubezen moja! Nato zapoje ta napev:
