V Božji besedi, ki se bere na današnji praznik vseh svetih, smo prisluhnili blagrom. Ena od mojstrskih uglasbitev Kristusovega devetočlenega oznanila po zapisu iz Matejevega evangelija je delo estonskega skladatelja Arvo Pärta, delo za mešani zbor in orgle The Beatitudes (2007). S pričujočim zapisom v dneh, ko se spominjamo vseh svetih, ki so blagre utelesili in doživeli njihove obljube, vabim k molitvenemu poslušanju omenjenega dela.
S tihim, a asketsko nerazrešenim Blessed are the poor in spirit pevci otvorijo monastično resnobni zborovski stavek Pärtove mojstrovine. Slovesno in hkrati nesentimentalistično delo, ki ga uvaja prvi blagor, blagor ubogim v duhu, prikliče v spomin mistično radikalne interpratecije blagrov nemškega mistika mojstra Eckharta (1260 – 1328). V razlagi, ki v mnogih pomenskih odtenkih odzvanja, kot bi zajemalo iz modrostnega izročila daljnega Vzhoda, je nemški pridigar poudaril korenitost uboštva v duhu, o kakršnem naj bi govoril Kristus. Uboštvo svojega duha da moramo vzeti tako dosledno, da bo na mestu, kjer smo prej “nahajali” svojega napuhnjenega duha ostalo kratkomalo – nič. Ostati mora zgolj prostor, tako da je na-mesto nas Bog/božje kraljevanje. Kenoza, izpraznjenje našega duha, naše volje, popolno zaupanje v božjega duha – ki more biti na-mestu nas.
Pärtovo delo s svojo pravoslavno poduhovljenostjo odzvanja vsaj tako brezprizivno kot opisana interpretacija srednjeveškega mistika. Mistični minimalizem, izmenjava čistih harmonij in ostrih, a vendar blag(r)ih harmonskih grozdov, ki kot da izražajo duhovno globino, gostoto in realnost pojma blaženosti, blagrovanosti. Ta ni nikdar le zastonjski afekt, ampak je s tistim doslednim predhodnim kajti neločljivo povezana s trpkostjo takšne ali drugačne karitas. Veliki, skoraj čudno veliki in ponavljajoči se intervalni skoki v melodiji dajejo besedilu prizvok nekakšne angelske izumetničenosti in onkrajsvetnosti. Tu je še subtilno pojavljanje in izginjanje orgel v nizkih legah, ki kot da ponazarja človeški dih/duha, le da ga upočasni do skorajšnje angelske brezčasnosti.
***
***
Dolge cezure spominjajo na čas za tišino in kontemplacijo, značilno za premore med verzi pri molitvi brevirja. Za delo je značilna posebna shematičnost in preglednost strukture. Ta molilca varuje pred neurejenim zanosom, kaotičnostjo ter pred preveliko romantizacijo oziroma golim počustvenjem globokih duhovnih resnic. Poslušalca-molilca nagovori tudi postopno naraščanje v dinamiki in tonskih višinah, kot bi blagri kulminirali v zadnjih verzih, ki opisujejo mučeništvo za Kristusa. Izmenjavanje vsebinskega realizma trpkosti blagrov ter z njimi povezanih zvočno svetlejših rajskih obljub se ob koncu izteče v katarzično sintezo “Amena” v serafinskem fortissimu. Kot “amen na amen”, kot ἀμὴν ἀμὴν, sledi koda v mogočnem orgelskem solu. Ta kakor da izpričuje vseobsežnost deveterice psalmov, popolno kredibilnost obljube in eshatološko zmagoslavnost kristusovske logike blagrov. Skoraj fanfarni triumf svetniško-mučeniškega izničenja za Kristusa se s postopnim ugašanjem registrov izteče v tihi al niente – v uboštvo v duhu.
Sodobna umetniška sakralna glasba v vsem svojem bogastvu.
Bralca zaupno vabim k duhovnemu poslušanju dela (spodaj) in k skupni molitvi ob dnevu vseh svetih, ki zveličavno orgelsko kodo živijo na veke.
»Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. / Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo. / Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali. / Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo. / Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli. / Blagor čistim v srcu, kajti Boga bodo gledali. / Blagor tistim, ki delajo za mir, kajti imenovani bodo Božji sinovi. / Blagor tistim, ki so zaradi pravičnosti preganjani, kajti njihovo je nebeško kraljestvo. / Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse húdo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Tako so namreč preganjali že preroke, ki so bili pred vami.« (Mt 5, 3-12)