Levica je Slovenijo polepila s plakati “Varnost”. Dobra! Češ, varnosti ne damo. Ker varnost je v resnici naša, ne “njihova” Stvar. Varnost kot relativna stabilnost in predvidljivost življenjskega okolja (ekonomsko, tehnološko); predvidljivost, ki jo pre-prost globalni trg in njemu podrejena neoliberalna zakonodaja po definiciji spodkopava. Ker stremi k tem večjemu pretoku kapitala. V nekem smislu k tem večji spremenljivosti življenjskega sveta. Ekonomski liberalci to spremenljivost seveda razumejo kot odprtost za tehnološki napredek in bogastvo, a pri tem spregledujejo, da je ena od pomembnih dobrin oziroma “bogastev” tudi stabilnost; relativna nespremenljivost.
Gre za stabilnost, ki omogoča nekaj izrazito tradicionalnega, organskega, temeljno človeškega. Omogoča razvijanje lokalnih vezi; spletanje trdnih vezi s tem ali onim sosedom, z bližnjim obrtnikom, s sočlovekom, ker lahko načeloma pričakuješ, da ga ne bo prej ali slej odnesel ta ali oni ekonomski val, ta ali oni konkurent na trgu. Gre za predvidljivost, ki omogoča dolgoročno razmišljanje in zavezo, obljubo, zvestobo; osebno zavezanost konkretni osebi – ker bo še dolgo tu. Ker je odvisna od mene. Gre za stabilnost, ki upočasnjuje čas in zgošča prostor; to, kar je zdaj – bo načeloma še lep čas; in to, kar je tu, zlepa ne bo tam. Spremenljivost in vsesplošna mobilnost kot nasprotnika pomembne človeške dobrine. Stalnosti; trajnosti; trdnosti. Še več: Konkretnosti. Aktualnosti. Dejanskosti.
Ta “varnost” je Lukov “žlahtni konservatizem”.
Varnost ancien regima
Ta levičina varnost je v nekem smislu varnost ancien regima – časa, v katerem je oblast in družba sama ohranjala ekonomsko razsežnost družbe razmeroma stabilno (nekateri bi pač rekli “revno”). Bodisi prek podeljevanja privilegijev – ekskluzivnih pravic za delovanje na tem ali onem ekonomskem področju –, bodisi prek delovanja cehov, ki so spodbujali “tovariško”, pravzaprav “bratsko” solidarnost, poštenost in zaupanje, nezavajanje. Ko je Evropa zapuščala staro pravdo, se vse bolj vtapljala v moderno filozofijo in z njo povezane kapitalistične prakse, je to stabilnost (prek privilegijev vzdrževano od zgoraj, prek cehov pa od spodaj) temeljito pretresel mehanizem “konkurence”. Ta celotno ekonomsko stvarnost (ampak saj ta se tako ali tako povezuje tudi z vsem ostalim) spremeni v prizorišče neprestanega boja; tekme. Vse postane skrajno tesnobno in borbeno in nestabilno.
Pek v sosednji ulici ni bil več pek v sosednji ulici, ampak je bil bojeviti pek v sosednji ulici. Neprestano je namreč bojeval boj s pekovskim konkurentom iz sosednjega mesta, ki je s svojo ekonomsko močjo in cenejšimi žemljicami neprestano izzival mir, “eksistencialno varnost” in harmonijo dobrega vaškega peka, s tem pa same vaške skupnosti. Oni, močni pek iz sosednjega mesta, je lahko postajal tako zelo močan le na račun razgraditve tradicionalne ekonomije skrbi in solidarnosti, pa konceptov skupnega lastninjenja, značilnih za predkapitalistične lokalne skupnosti. Še nedavno skupno zemljo si je namreč v skladu z novimi zakoni o lastninjenju ter ob pomoči vse bolj agilne tehnologije (transporta) lahko prilastil, sad zemlje pa odtegnil ustom kmeta in ga raje pretvoril v abstraktni dobiček – s prodajo nekam drugam. Nekam daleč. (Kot skrajni primer teh za lokalno “varnost” destruktivnih kapitalističnih dinamik se ponuja, denimo, Velika krompirjeva lakota na Irskem)
Varnost in sodelovalnost namesto vsesplošne tekmovalnosti in boja. Levica je ena redkih političnih sil, ki razume – vsaj deloma -, da vseprisotna (kapitalistična) tekmovalnost ni in ne more biti ultimativni družbeni zakon. Ena redkih sil, ki sluti, da je nekaj globoko narobe.
Cinizem?
Kolikor so plakati očitno duhoviti in izzivalni, so vsaj malo tudi cinični. Ko skušajo apropriirati pojem “varnosti” s sicer legitimnim in boleče spregledanim poudarkom na stabilnosti življenjskega okolja, seveda hkrati s tem ošvrknejo desničarsko sklicevanje na varnost v kontekstu strahu pred “nekulturo” kulturno tujih migrantov, češ da je to “drugorazredna tema”. To se lepo pokaže v sopostavitvi dveh plakatov, ki sem jo ujel na Tržaški. Dobro, migracije, to je zdaj sicer čisto drugo področje, boste rekli – ampak ni povsem. Ko plakati Levice sicer povsem smiselno povzdigujejo varnost – kot temeljno eksistencialno, bivanjsko in ekonomsko varnost -, s tem kategorijo “varnosti” razumejo zgolj v navezavi na materialne okoliščine. (No, lahko bi rekli, da tista anti-atlanticistična zvezda vključije tudi razsežnosti vojaške varnosti in jo, tako, potihem, vključi v svojo pomensko konotacijo, češ, mi nismo za tretjo svetovno. Mi smo za mir.)
Spregledajo oziroma očitno smešijo pa ti plakati kulturno razsežnost pojma “varnosti”. Tudi nekakšna stabilnost kulturnega/pojmovnega okolja je povezana z občutjem “varnosti” in domačnosti. Če karikiram: Tako kot je blagodejno, da pek ve, da lahko računa na mlinarja – saj ga ne bo že jutri povozil nek večji mlinar od nekje ondod –, tako je blagodejno, da pekova hčer in mlinarjev sin posedujeta isto neizrečeno (kulturno) vednost, ki ju, denimo, vodi v njuni igri približevanja in odtegovanja. V obeh primerih gre za to, da sta del istega sveta; da ni vse tako nepredvidljivo; da je vse zaznamovano z neko domačnostjo in temeljno zaupljivostjo.
Očitno je, da je intenca Levice poudariti, da je vprašanje varnosti danes v prvi vrsti ekonomsko, oziroma materialno pogojeno vprašanje, in da je drugo popularno oziroma populistično “strašenje z varnostjo” le cinični manever realpolitične desnice. S tem se ne strinjam. Zavest o kulturnih razlikah je treba znati prevesti v zrele politične odločitve, ki bodo pač upoštevale neka osnovna sociološka in kulturološka opažanja o tem, da je človek kulturno določeno bitje in da opozarjanje na kulturne razlike ni znak kakršnega koli rasizma, pač pa da gre za osnove družboslovne omike.
No, na podobno vižo bi lahko kritiko zasnovali tudi glede hiperliberalnih postulatov, ki jih očitno privzema tudi Levica in ki narekujejo, da je vsak to, kar si sam ravno “zmisli”, da je. Tudi v tem kontekstu je varnost – kot domačnost, kot predvidljivost in kot skupnostnost – zapostavljena. Podobno kot mehanizem konkurence deluje na pogon osebnega interesa homo economicusa – interesa posameznika zase, ki človeka trga iz bolj organskega dojemanja človeka kot vselej-že vpetega v skrb za neko konkretno družino, vas, skupnost, kraj … -, tako tudi poveličevanje osebnostnega (spolnega) samoizumljanja deluje na pogon interesa zase. Kot da koga zanima, kdo si! Kot da koga zanima, kdo si sam zase. “Nebinarni Nemo” zaradi mene. Bodi za druge. Bit za je prej kot bit z, bi rekel Levinas. Bi rekel Trček. Pa lahko na vlaku zdaj kako rečeta, Luka.
Sklep
Avtorjem plakata – ah, kar “avtorju“ recimo, saj je očitno, da je to Meščevo maslo – gre na vsak način čestitka za domiselno javno intervencijo. Za večplastno provokacijo. Si kar predstavljam, kako je Luka Slavoju zaupal svojo genialno idejo in kako sta bila oba navdušena. Varnost kot domačnost. Kot zagotavljanje možnosti za stabilno, razmeroma predvidljivo življenje, posledično pa tudi možnosti za vedro družbeno življenje. “Varnost” kot varnost neke konkretne življenjske izkušnje; izkušnje neke konkretne družine, vasi, skupnosti, naroda (?). Kot varnost konkretnega namesto nekega splošnega abstraktnega (liberalno-ekonomsko-tehnološkega) izboljševanja. Od tod pa ni daleč do kritike vse preveč ideološko rigidnih kozmopolitskih političnih agend, značilnih za progresivce, pa tudi za ekonomske liberalce. Še nekaj korakov, pa prek kritike neprestanega spreminjanja sveta, naperjenega proti desno-liberalnim status quojevcem, pridemo do blagovestnega socialnega nauka Cerkve. Še nekaj korakov, pa tabornik Luka prestopi k skavtom, od tam pa k – ministrantom. Jaz bom pa orglal, evo.