Pred nos mi je prek kritičnih odzivov prišel Repovžev uvodnik v novi Mladini. Navdušen sem! Nekateri na “levi” očitno niso. Sašo Dolenc, zagnani promotor znanosti, se je denimo obregnil ob pavšalno kritiko ekonomije kot znanosti. Češ, kot da ni prav znanost, prav ekonomska znanost (omenja Pikettyja in druge) razkrila ključnih politično-ekonomskih zakonitosti, ki jih more zrela in socialno odgovorna politika upoštevati, če naj sprejema razumne in tem bolj pravične odločitve. Tudi Marko Crnkovič je nekaj pokritiziral. Ampak Repovž ima prav. Repovž ima prav! V tem uvodniku ima Repovž prav skoraj vse!
Repovž navaja filozofa Sama Tomšiča, ki govori o neupravičenem statusu ekonomije kot “kraljice znanosti”. Prav ima. Pri tej sintagmi se vse začne in konča. Tako to, kar ima Repovž prav, kot to, kar žalibog spregleda. Navajam navedek:
»Okrog ekonomije, ki si je v neoliberalizmu dokončno priborila status sodobne ‘kraljice znanosti’ oziroma hegemonske discipline, se zbirajo ostale discipline, kot so psihologija, sociologija, matematika, farmakologija itd., ki vsaka s svojim inputom prispevajo k verifikaciji dveh ključnih političnoekonomskih hipotez: ‘egoistične hipoteze’, po kateri naj bi bili vsi ljudje narcisistične atomske enote, in ‘samoregulativne hipoteze’, po kateri naj bi bil trg zgrajen na trdnih in predvidljivih zakonih, ki jih lahko zamajejo zgolj nepremišljene politične intervencije.«
Samo prikimam lahko. Tu se, kot ugotavlja Repovž, skriva ogromno. Mislim pa, da še več. A začnimo pri ogromno. Kritika neutemeljenega statusa ekonomije kot vrhovne vede. Pa privzemanje predpostavke o ljudjeh kot predvidljivih, nesvobodnih, zasezainteresiranih entitet: posamezničkov. Da! Torej – ne! To je cinično, to je pogansko! Če gradimo sisteme na tej predpostavki, če bodo torej sistemi delovali tem bolje, tem bolj ko bomo zadostili tej predpostavki, potem v nekem smislu gradimo družbo egoima. A v največji globini nismo egoisti. Najgloblja realnost ni egoizem, ampak – takšna je vsaj vera Cerkve – ljubezen.
Nadalje Tomšič govori o problematičnosti “samoregulativne hipoteze”. Tudi tu zadane. Samoregulativna hipoteza kot nekakšno ultimativno družbeno avtoriteto postavlja nevidno roko trga, ki da družbo ureja bolje kot zavestna presoja in delovanje politične skupnosti. Ker da je človeška družbena realnost vse preveč kompleksna, da bi jo lahko kar tako, na horuk, reorganizirali od zgoraj, v skladu z našimi visokoletečimi idejami. Namesto našega poseganja vanjo naj trg na svoj način razrešuje nerazrešljiva nasprotja in interese različnih akterjev, različnih idej in skupin. – Zabloda. To ni res. To, kolikor vem, ni krščansko. O svetu je možno razumno govoriti in ga razumno voditi. Da bo tem bolj pravičen in miren. Prepustitev glavnine družbeno-političnega dogajanja nedeliberativnemu mehanizmu, utemeljenemu na principu človeške zasezainteresiranosti, modernemu trgu, pomeni pristanek na drugorazrednost razuma. In idej. Idej o dobrem. Na primat fortune, nekakšne skrivnostne sile – z vso okultnostjo in hladnostjo, ki odzvanja iz te sintagme.
Stara dobra kraljica znanosti – teologija
Kdo je bila namreč tradicionalno kraljica znanosti? Katero kraljico je iz trona pregnala natanko miselnost, ki jo Repovž pravilno prepoznava kot družbeno destruktivno, kot cinično, kot nečloveško kalkulativno? Ta izgnana kraljica je bila teologija. Je bila in še vedno je. Šele ona je predstavljala najširšo sintetizirajočo platformo, ki je omogočala, da vse bolj specifične znanosti (če uporabimo Repovž-Tomšičev nabor: psihologija, sociologija, matematika, farmakologija – in še mnoge druge) zasedejo pravo mesto in na pravi način pridodajo k našemu razumevanju in doseganju resnično vrednega. Dobrega. Boga in njegove ljubezni. (Na zgornji upodobitvi iz leta 1170, Nemčija, je upodobljena prav središčnost teologije).
Prav zanimivo je videti, kako se ob izgonu teologije kot bleda reminiscenca nanjo modernemu umu svetlikajo zgoraj omenjeni pojmi. Solidarnost, človekove pravice, odnosi, etika in tako naprej. Že pojem “dobrega” je kot da že preblizu tega, nad komer smo izrekli damnatio memoriae. Kot da skušamo izreči veliko teološko resnico, ne da bi jo zares izrekli. Ampak – jo bomo mogli. Sicer nam ni pomoči.
Dokler kot družba, kot moderna družba (z vsemi filozofi in pesniki in sociologi in astrologi) ne upamo zatrditi osrednje krščanske teološke izjave “Bog je ljubezen”, dotlej ne pričakujmo, da se bo svet vrtel v smer takšnega Boga, v smer ljubezenskosti. Vrtel se bo v smer prav tiste ciničnosti, prav tiste pasivnosti in strahu, kakršnemu odmerjamo mesto s svojo hladno sociološkostjo; z brezdušno in wannabe ničejansko drzno zatrditvijo, da je svet mehanizem materialnih sil, ki se zadevajo med seboj in si spodrivajo prostor v tej temni dolini bivajočega. – Ne. Bog je ljubezen. Non sum dignus …
(Bolj filozofsko rečeno – šele teologija združi upe in dejanskost v eno; zveže normativnost (kaj naj) in deskriptivnost (kaj je). Ko uči o Bogu, hkrati uči o tem, k čemu naj stremimo, in hkrati uči o tem, kako v resnici vse že je. Teologija ne zna ločiti upanja od vedenja. Ko moli, hkrati že misli; in ko misli, hkrati že moli.)
Kritika asocialnosti + kritika socialnosti?!
Ker g. Repovž nima konceptualnega orodja, ki bi mu pomagalo prijeti svojega bika, svojo veliko najdbo, za roge, tudi svoje diagnoze ne uspe, tako menim, dosledno izpeljati do konca. Ker ne more govoriti o resnici, ki bi hkrati presegala individuum in hkrati presegala mnoštvo oziroma družbo. Kot da je na eni strani ujet v kolektivizem, na drugi strani pa v individualizem. Repovž hkrati poudarja pomen skupnosti, hkrati pa poudarja človekove pravice – ki so, vsaj v kontekstu Evrope, v resnici le učinkoviti evfemizem za individualizem – ter vsako sklicevanje na pomen družbene kohezivnosti in občutka pripadnosti označi za fašizem ali neofašizem, za hitlerjanstvo, rasizem in kar je še takega. Namesto tega raje z retoriko človekovih pravic posameznike slika predvsem kot kulturno atomizirane, lgbtjevsko svobodne posameznike, ki se sami odločajo za svoj življenjski slog, ki naj ne bi imel v principu nobenih posebnih etičnih posledic. Vsak živi, kot hoče – da le ni pretirano nasilen. Ja, kaj zdaj? – So kolektivne identitete, poudarek na bratstvu in ukoreninjenosti v skupnosti zdaj nekaj dobrega ali ne?
Retorika čovekovih pravic kot izraz občutka ogroženosti
Prepovedana beseda na L
V srednjem veku menda ni bilo tako. Ljubezen – ki je bila deklarirana kot to, kar je bolj temeljno od vsega ostalega razmišljanja, od še tako domišljenega opazovanja družbe ali še tako daljnosežnega pogledovanja v zvezde – ona je veljala za prvi princip, predvsem pa za bolj temeljno od gole materialne stvarnosti, ki se nam na prvi pogled kaže kot nekaj agonističnega, konfliktnega, bojevitega. Z modernim vstopom v materialistično dojemanje stvarnosti se zdi govor o prvobitnosti ljubezni wishful thinking, v najboljšem primeru. Nekaj, kar morda paše v zaključek doživljajskega spisa pri slovenščini v 7. a. Ne pa na vrh univerze. Na sam vrh človeškega umevanja. Kot kraljevska modrost.
Res je povedno, prav vnebovpijoče, da od tako imenovanih kolektivističnih levičarjev zlepa ne slišimo besede “ljubezen”, vsaj ne ko gre za vprašanja družbene pravičnosti. Preveč je naivna, preveč je škandalozna, preveč je zaupljiva, premalo nevtralna in sociološka. Vse, prav vse lahko rečemo – odnosi, etika, solidarnost, pravičnost –, le tega velikega škandala ne smemo oznaniti. No, pa bodimo obzirni do te nezaslišane resnice in si pomagajmo z asteriski: L*******, o, l****** moja – daleč od tebe so me držale stvari,/ ki sploh ne bi bivale, ko ne bi v tebi bivale.