Včeraj sem igral na neki poroki. Nekaj dni nazaj na pogrebu. Ob nedeljah pri maši. Saj se trudimo po svoje, da bi zvenelo kar se da lepo. Upam, da tudi je. Seveda mora biti na vseh teh dogodkih glasba “v živo”. Še posebej, ker gre za svečane, bodisi izrazito slovesno praznične, pa sakralne, ali pa, v primeru pogreba, pietetne dogodke. Ampak ne. Mislim, da ne. Mislim, da ni treba. Kot glasbenik mislim, da preveč poveličujemo živo glasbo. Naj bo posnetek. Tudi posnetek. Iz več razlogov.
Glasba in tehnologija
Glasba kot umetnost je že tako močno sredstvo za priklic spominov. Morda ima od vseh umetnosti največjo moč za vživitev v nek trenutek v preteklosti. Je pač umetnost, ki se, za razliko od drugih, dogaja predvsem v času. Zato je že sama po sebi posebna vrsta časovnega stroja. Duhovnega stroja recimo raje, duhovne metode.
//Interludij: Arvo Pärt – Summa za godala [glasbeni posnetek] //
Potem je tu tehnologija snemanja in predvajanja zvoka. Tudi ta deluje kot način za preseganje časa, za njegovo premoščanje. In ko združimo to dvoje, glasbo kot sredstvo priklica preteklosti ter tehnologijo snemanja, dobimo izrazito močan duhovno-tehnološki pojav.
Prav ta glasbeni posnetek
A ne gre le za dvoje, le za glasbo in za avdio-tehnologijo. Moč spojitve glasbe in posnetka vključuje tudi možnosti, ki jih ponuja glasbeni posnetek kot tak – denimo možnost, da neko glasbeno izvedbo poslušamo večkrat v identični obliki in se nam zato še posebej priljubi prav ta posnetek, posnetek, ki ga vzljubimo do tona natančno, do zadnjega vokalnega detajla natančno.
Ko rečemo, da nam je neka skladba res všeč, danes pogosto v resnici mislimo na čisto določen posnetek, ne pa (le) na skladbo. Posnetek nosi v sebi vso zgodovino našega poslušanja tega posnetka, zgodovino “skupnih doživetij” z njim in tako dalje. Ne mislimo le na skladbo – na to melodijo in harmonije, besede –, ki jo glasbenik ob izvedbi v živo ponavzoči vsakič malo drugače. (Pogosto tudi slabše kot na posneti izvedbi.)
Zato glasbeni posnetek dogodek obogati ne le s “posneto glasbo”, ampak prav z “glasbenim posnetkom”. Na svojski način torej. Omogoča ponavzočitev neke resničnosti, resničnosti našega odnosa do prav tega posnetka, močneje in bolj intenzivno, kot to lahko uspe še tako dobri izvedbi.
Brez omejitev
Vrh vsega pa posnetek nima izvajalskih omejitev. V malo kapelico lahko pripeljemo simfonični orkester – ali pa godalnega, denimo onega z zgornjega posnetka Arvo Pärta, Ano Netrebko v Spodnje Pirniče, vrhunske pevske zbore v intimno družbo. Ne, to ni hec. To je en sam žegen.
Poroka, pogreb, maša
Vsaj iz vseh teh razlogov glasbeni posnetek sodi na naša praznovanja bolj, kot mu to zaenkrat dopuščamo.
Denimo na pogreb. Kot priklicatelj preteklosti se glasbeni posnetek še posebej prilega pogrebu. Na pogrebu bi ob poslušanju posnetka namreč žalujoči vedeli, da poslušamo do potankosti isto glasbo, isti zvok, iste valove, ob kakršnih je svoje zamaknjenje in trenutke lepega svoje čase doživljal pokojnik. V nekem smislu bi bili prek poslušanja posnetka dobesedno z njim. V duhu, pravimo. Da, v duhu, saj to je to. Saj glasba je duhovna realnost.
S porokami je podobno. Posnetek bi se čisto podal vsaj k civilni poroki – če je že pri cerkveni malo bolj strog režim. Tu pridejo v poštev predvsem pesmi oziroma posnetki, ki mladoporočenca močno povezujejo in ki jih ne more ponavzočiti še tako dober glasbenik ali zasedba. Predvajanje posnetka pač.
No, glede svete maše se morajo sicer najprej zmeniti škofje in papeži in izdati kak dekret, ki bi dovolil predvajanje kakega čudovitega, žanrsko seveda primernega posnetka. Do tedaj se držimo ustaljenih zapovedi. A že zdaj si lahko zamislimo, kako bi kakovosti glasbenega posnetka, povezane z njegovo zmožnostjo ponavljanja, uporabili v ponavljajočem se dogodku, kakršen je maša. Denimo “vsak prvi petek je pred mašo dovoljen ta in ta posnetek tega in tega slovesnega orksestrkega dela”. Dobesedna anamneza, spomin na nekaj nadčasnega, ritualna ponavzočitev neke duhovne resničnosti. Phuh!
Ad maiorem Dei gloriam
Morda bo kdo zavzdihnil, da gre pri teh idejah za le še en korak v smeri razčlovečenja v dobi sodobne tehnologije. Mislim, da ne. Nisem kak poseben tehnofil in sem pogosto glede rabe tehnologije zadržan. Tu pa mislim, da še posebej, če posnetek ne nadomesti žive glasbe, ampak z njo na dogodkih sodeluje, povsem domišljeno obogatimo praznovanje. Posnetke torej ne kot alternativa, ampak kot nekaj drugega. Kot domišljeno in namerno uporabljena nova “umetnost”. Vse torej ad maiorem Dei gloriam.
Naj živi glasbeni posnetek!
***