Zmaga dvojca Trump–Vance je dobra, kaj dobra – odlična novica! Čeprav je ameriški demokratični šov dobro spremljati vsaj s kančkom zadržanosti – besede so tamkaj zmeraj velike –, mislim, da lahko govorimo o zgodovinskem prelomu. Razlogov za praznovanje je kar nekaj. Tudi če nismo Američani, nas dogajanje v najmočnejši politični sili sveta tako ali drugače zadeva. Spodaj zato nanizam pet blagoglasnih sporočil nedavne zmage.
1. Zavrnitev liberalnega kulturnega “konsenza”
Nedvoumna in že druga zmaga Trumpa je dokončno pokopala politično korektnost. Ustraševanje z obtožbo “nestrpnosti” in kseno-, trans- in ne vem kakšnih še fobij je zdaj tako rekoč brez moči. Trumpova zmaga predstavlja jasno ljudsko zavrnitev moralnega konsenza liberalizma. Tistega vsiljenega konsenza, ki je ljudstvu pritlehno podtikal strinjanje z vse bolj individualistično in moralnorelativistično interpretacijo vrednotnih temeljev sodobne družbe. Ker človekove pravice! Tistega konsenza, ki je neprestano opletal z obtožbo “fašizma” vsakemu, ki si je drznil rangirati vzvišenost življenjskih slogov. Ki si je drznil razmišljati klasično.
Trump je te vsiljene tabuje sicer res napadel že ob prvi zmagi, a takrat je šlo bolj za nekakšno šok terapijo, za preizkus napisanih in nenapisanih meja modernih demokracij – češ, pa menda ne bo ta vulgarni šovmen dobesedno predsednik sveta? Hjah, pa bo! Preboj Trumpove hiperpopulistične in s tem zares anti-republikanske nesramnosti na oder zgodovine tokrat ni več osrednje sporočilo. Tokratna zmaga predstavlja bolj zrelo in dodelano politično alternativo. Kaže, da prvikrat ni bil slučaj. Da gre pri “antiliberalizmu” in “antiprogresivizmu” za dejansko voljo ljudstva. Tokrat tako ne gre več toliko za stejtment, ampak za napoved dejanskih sprememb. Tudi Trumpova ekipa je tokrat neverjetno močna. Zgodovinska. Musk, Kennedy, Gabbard, Ramaswamy, Vance, Trump. Sanja o liberalnem konsenzu je pokopana. Nova zgodovinska doba je rojena.
2. Na poti k multipolarnosti
Zahod se ima že dolga stoletja za Katoliško cerkev, ne da bi to bil. Po vzoru svoje alma mater verjame, da poseduje univerzalno resnico. A ta je le v Cerkvi. Opogumljen z razsvetljenskim prepričanjem, da je odkril sam razum in naravo in da se mu je pred par sto leti razodela sama Resnica, je želel Zahod cel svet predrugačiti po svoji meri. No, politično, ekonomsko in obrambno vse bolj močne nezahodne sile mu danes kažejo, da nočejo te “resnice”. Da ne kupijo zahodne (a)moralke. Trump je, tako se zdi, v zvezi s tem precej bolj ponižen od svojih liberalnih predhodnikov.
Nenazadnje tudi kot nepoboljšljivi pragmatik ne želi zapravljati denarja za nekakšno moralno, liberalno prosvetljevanje … Afganov. To da ni naša naloga. Tudi Vance je, če se ne motim, večkrat kritično nastopil do neskončnega širjenja Zahoda na Vzhod. V več intervjujih je pokazal nekaj razumevanja do “mearsheimerjevske” perspektive glede Ukrajine: ali moramo res drezati Ruse, ko pa so vendar dali jasno vedeti, kje so njihove meje občutja eksistencialne ogroženosti? In ali moramo res demokratizirati ves svet? Poskrbimo najprej zase. Trumpova zmaga, ki jo je tako evforično praznoval tudi ruski filozof multipolarnosti, Aleksander Dugin, napoveduje multipolarno prihodnost. Vsakemu civilizacijskemu akterju svoj prostor pod nebom.
3. Vrnitev descev
Trumpova nasprotnica je v veliki meri nastopala kot simbol. Simbol žensk. In nebelcev. Kandidirala je kot predstavnica svojih “neizbranih osebnih okoliščin,” kot bi rekel profesor Pribac. Kot ženska in kot nebelka je vsaj malo računala s tem, da jo bo obet pisanja zgodovine prve ženske predsednice ZDA zavihtel na predsedniško mesto. – Pa bo kdo rekel: Daj no, kaj pa njene kakovosti? No, težko si je zamisliti, da v vsej Ameriki demokrati ne bi našli enega samega predstavnika ali predstavnice, ki bi bil politično, retorično in intelektualno prepričljivejši od nesrečne kandidatke. Da bi jo torej izbrali zgolj zaradi njenih kakovosti. Brez pretiravanja lahko rečemo, da jih je pač njihov vključujoči slogan DEI – Diversity-Equality-Inclusion – malo zafrknil. –
Ne, je reklo ljudstvo. To, da so na položaju politične moči ženske, ni naša prioriteta. Prioriteta je kaj drugega. Pravičnost, denimo. Sposobnost, modrost. No, karkoli že, samo ne “neizbrane osebne okoliščine” pretendenta za predsednika. A ne le, da je ljudstvo zavrnilo ponudbo, da simbolično podpre “ženske”. Celo več: izbralo je “mačote” – v dobrem in slabem. Trump in Vance sta oba nekakšna “dedca”. Utelešata tisto, čemur liberalci radi rečejo toksična moškost: uprizarjanje moči, nezlomljivosti, odločnosti, jasne besede, poguma. Morda bi ljudstvo podprlo Kamalo že zgolj zato, da bi zavrnilo očitno patriarhalno ponudbo. Pa ni. Obratno. Reklo je: to hočemo. Patriarhe. Češ, žensko leporečenje in prijazno smehljanje, s kakršnim se je predstavljala Kamala, že sodi kam, morda marsikam, a ne na tron.
4. Renesansa katoliške misli?
Nadalje postavlja Trumpova oziroma Vancejeva zmaga na položaj politične moči in pod žaromete mislišč katoliško politično misel. Podpredsedniški kandidat Vance se je v preteklih letih namreč prav rad sukal v krogih tako imenovane postliberalne katoliške misli. V krogih mislecev, ki sem jih letos maja tudi sam šel obiskat v Ohio – filozofe okrog mislišča New Polity in druge. Kot intelektualec je mladi Vance seznanjen z najsodobnejšimi tokovi v katoliški političnofilozofski misli. Zato razume, da liberalizem ni le politični, pač pa tudi religijski pojav. Da so njegovi temelji teološki. Oziroma z besedami enega od omenjenih mislecev, Davida C. Schindlerja: ti temelji so diabolični.
To, da zavest o globoko destruktivni in pošastni naravi liberalizma prihaja na položaje politične moči, je blagodejno kot le kaj. Čeprav spet ni za pričakovati, da bi lahko Amerika s svojo nepoboljšljivo liberalno ustavo resno izzvala liberalizem. To se, mislim, lahko zgodi le v Evropi.
5. Avtentičnost “nesproščenih”
Avtentičnost je ideal, ki smo ga prej kot konservativcem navajeni pripisovati liberalcem. Češ, treba je biti avtentičen, poslušati sebe in svoja čustva, ne pa slediti tem ali onim družbenim normam, ki jih živ bog ne razume in so nasploh zoprne kot le kaj. No, hote ali nehote – in ali ne pride avtentičnost vedno nehote? –, v tokratni izbiri je bil predstavnik avtentičnosti Trump. Kar je bilo še toliko bolj očitno, ko si Trumpovo specifično persono primerjal s predstavnico “avtentičnih”: Harrisovo. Kamala jekot predstavnica avtentičnosti s svojimi razmeroma praznimi nastopi sugerirala, češ, saj je dovolj, če sem “avtentična”, sproščena, priljudna in ‘dobrega srca’. Ne. Avtentičen si lahko, če imaš kaj za povedati. Sama na sebi pa je avtentičnost prazna.
Ameriške volitve so pokazale, da so avtentični tisti, ki na avtentičnost ne dajo prav dosti. Tisti “nesproščeni”. Vse bolj nestrpni puritanski “tolerantizem”, poln neizrečenih, a zapovedanih dogem, je razodel nesproščeni in neavtentični značaj tabora sproščenih in avtentičnih. Tako da se je celo mojster avtentičnega nastopa, sam guru Obama, v prisiljenem uprizarjanju samoumevnosti podpore več kot očitno nekompetentni kandidatki izkazal kot prazni performer. Prav žalostno ga je bilo gledati in opaziti, da je šlo že vselej za to. Za performans. Da, te volitve so pokazale, da je holivudska sproščenost pasé. Zdaj je čas za resnost, za zgodovino. In za veselje.
Skratka
Trumpova druga zmaga predstavlja začetek resničnega konca liberalizma kot zraka, ki ga dihamo na zahodni polobli. Totalitarizem nesvobode mišljenja pojenja. Trump nas v nekem smislu vrača v pred-modernost, oziroma v res pravo post-modernost, v kateri se bomo kot politična skupnost manj pehali za reševanjem vesolja pred dejstvom trpljenja in greha, kakor se je namenila moderna doba – ta izziv je pač naloga Kristusa in njegove Cerkve. Seveda: v sodelovanju s politiko. Namesto tega se kanemo kot politične skupnosti spet več ukvarjati z ‘dolgočasnimi’ naravnopravnimi obveznostmi, o kakršnih je svoje dni pisal že Filozof: kako politični skupnosti omogočiti tem boljše pogoje pogoje za razcvet. Kako zagotoviti, da bodo moški lahko dobri moški, možje, očetje, vladarji; da bodo ženske lahko dobre žene, matere, učiteljice, umetnice. Da bodo otroci na varnem, da bodo deležni dobre edukacije in postajali dobri ljudje. Da bo država varna. Da, malo skromnejši cilji. Politika je samo politika. Amerika je pač le Amerika. – Ni Rim.
***
Pa še finalni disclaimer. Ker je dandanes popularno, da se vse preveč istovetimo s političnim in zgodovinskim dogajanjem, kot da bi edinole od tam mogli pričakovati nekakšno rešitev, samo še opomba: Tudi če Trump ne bi zmagal, bi bilo razlogov za praznovanje toliko, da jih ne bi mogli prešteti na noge stonoge. Klasična krščanska prazničnost, pač.