Danes je prva adventna nedelja.
Kakšen stavek! Kaj pomeni, da je danes prva adventna nedelja? Torej: ali je res? Ali je dejansko danes prva adventna nedelja – ali pa je to samo ‘kulturno arbitrarno poimenovanje nekega izseka časa v vesolju’? Češ, ali ni vendarle to zgolj za tiste, ki verjamejo, da je – ki so torej tako ‘neumni’, da mislijo, da je v nekem stvarnem smislu danes res prva adventna nedelja, ne pa le še en dan, tj. ne pa le še en vrtljaj modre krogle okrog rumene?
Ne. Danes je prva adventna nedelja. Ko bo konec tega dneva, bomo lahko rekli: danes je bila prva adventna nedelja. Kdor se je nanjo dobro pripravil, bo lahko tudi prižgal prvo svečko na adventnem venčku – če je še ni –, in to se naredi zgolj na prvo adventno nedeljo oziroma na njen predvečer. Jutri bomo rekli, včeraj je bila prva adventna nedelja. Če se nam morda danes prikažejo svetniki, angeli, devica Marija ali skoz svetleče podobe kerubinov sam Najvišji, ali pa se nam pa zgolj zazdi nekaj res, bomo rekli: bila je prva adventna nedelja, ko se je to zgodilo.
In tako kot je danes prva adventna nedelja in tako kot ona pleše z vsem stvarnim, materialnim, do rezkega vetra dejanskim, z mrzlim pišem ob današnjem sprehodu po bližnjem gozdu, tako se z našo ‘materialno’, tj. do obisti dejansko in nezanikljivo stvarnostjo pretakajo vsi ostali ‘kulturni pojmi’, poimenovanja. Vsi tisti pojmi, ki jih imamo mi, pametnjakoviči, za zgolj ‘konstrukte’. Še drugače: vse je res. Imena niso zgolj poimenovanja.
Šele s poimenovanji se zaključi delo Stvarjenja. Saj se spomnite, kako je Bog z zanimanjem gledal, katera imena bo človek dal stvarem? Kot da bi bilo v tem nekaj bistvenega, ne pa nekaj naključnega ali celo lažnega. Brez tega, da tej nedelji rečemo prva adventna, ta nedelja ne doseže svoje uresničitve. Lahko ji rečete tudi kako drugače, ampak potem boste v drugi nedelji. Dokler je ne poimenujete, ni zares ‘ustvarjena’, ni u-stvarjena; ne postane nekaj dejanskega. To je torej njeno dejansko ime. Ime, ki ga Bog odobrava, upošteva, računa z njim. – In tako je z vsem ostalim ‘kulturnim’. Z imeni, s poimenovanji se udomačujemo v svetu in času. Z imenovanjem se udomačujemo v stvarnosti kot smiselni.
***
Na prvo adventno nedeljo ugotovimo, da stopamo v posebni milostni čas. Ugotovimo, da smo temne jesenske mesece nekako prešli. Da pa je še vedno prepišno kot je lahko le med poznonovembrskimi praznimi krošnjami. Ugotovimo, da se počasi bližajo prazniki. Vprašamo se, če morda ni letos pa zares pravi čas, da se v adventu duhovno, osebno, v najbolj celovitem smislu okrepim, obnovim. Vprašamo se, kaj pa če. Vprašamo se, kako bi ta čas ‘izkoristil’ za urejeno štetje hvaležnosti, za njeno poimenovanje, za umerjeno sestopanje, spuščanje, sklanjanje. Advent je zares najpočasnejša štoparica. Štoparica, ob kateri se ti nikamor ne mudi, ura, ki meri s plameni, ki pa vendar potrpežljivo in pošteno šteje čas in ne odstopa od svoje mere.
Čemu se bom odpovedal? Pri čem bom bolj zrel, razumen, zbran, duhovno bister? Skupaj s tem pa se počasi začnemo vpraševati, kaj bo letos prinesel Božič. Kako se bo letos supernova razpočil, se presegel, se presenetil, kaj bo povil, kaj bo rodil, kako bo razodel v svoji nevzdržni polnosti dogajanja nekaj, česar do sedaj nismo vedeli; nekaj, pred čemer smo do sedaj uspeli mižati. Ali še drugače: Na kakšen način nas bo letos ‘razočaral’? Kaj bo to? Stopamo v posebej odmerjen čas, čas pričakovanja – česa? Če bi vedeli, če bi povsem vedeli, kakšno darilo bomo dobili, bi bilo pričakovanje manjše.
Naj bo adventni čas poln milosti, miru, duhovne poglobitve in vedno večjega zaupanja – in naj tudi vojne sveta v tem svetem času kakor le morejo in znajo potihnejo.
Danes je prva adventna nedelja.
***