Včasih sem mislil, da je pozdrav na začetku in na koncu televizijskih oddaj, denimo Odmevov, zgolj formalnost. Da je to pač treba reči. Ker se pač spodobi. Zdaj vem, da je to vsebina vseh vsebin. Formalnost je v resnici tisto besedičenje med tem. “V Salonitu imajo novo streho bla bla …” Vse samo zato, da se lahko na začetku in na koncu pozdravimo. Igor, tudi tebi lahko noč … “Do prihodnjič!” Hvala! Hvala! Hvala! Miha, pozdravi Andrejo. Sem dobil voščilnico!
Družba filozofov
Sodobne javnosti imajo tendenco, da nas obravnavajo predvsem kot filozofe. V javnosti je tako vse polno nekakšnih razprav, novic, razglabljanj. Forum je pač forum, nimaš kaj. Ampak včasih se mi zazdi, da takšna podoba ‘kunštne’ javnosti vendarle spregleduje nekaj pomembnega o njenih članih. Ali smo res tako zelo razumska bitja? Kaj pa če nismo predvsem misleci in smo v resnici predvsem bitjeca, željna pozdravov in bližine in dotika?
“V small talku je vsebina izgovor za govorjenje kot tako, izgovor za božanje. Za poslušanje človeškega glasu.”
Ali ne želimo pogosto s svojim posedanjem v javnosti, pred ekrani ali časopisi, preprosto biti “z drugimi”, v skupnem svetu? Češ: Tudi jaz! Tudi jaz sem tu, tudi jaz berem isti zapis, tudi jaz se pretvarjam, da me zanima, prav tako kot nebroj v duhu zbranih sobralcev. In če je tako, bi morda lahko vsaj kdaj opustili vso to šarado premlevanja in se preprosto zgolj pozdravili? Pa malo small talka, evo. Kako ste, dragi bralci? Ste v redu? Jaz sem tu, v Rožni, še kar dobro. Ravno je sneg. Kako pa ste vi? Aha. Nekaj se me loteva …
Ognjišče. Pa radio. Radio Ognjišče
Ob tem mi pride na misel nezgrešljivi govorni ton radia Ognjišče. Nezgrešljiva prijaznost in toplina. Na Ognjišču nas obravnavajo, kot da smo … vsi malo posebni. Kot da smo grešniki. Kot da smo ranjeni. Kot da smo vsi v nekem Zavodu. V Cerkvi, I guess. V zatočišču grešnikov. Kot da smo se znašli v betlehemski votlini, pa nas zdaj Mateja Feltrin Novljan z mikrofonom sprašuje, če imamo dovolj odej. Na drugih postajah, kjer so zavezani visokim standardom sodobnosti, denimo na Prvem, morajo obravnavati poslušalce kot nekakšne docela avtonomne posameznike, kot imenitne filozofe, ki preračunavajo uganko življenja. Na Ognjišču to ni potrebno. Tam neprestano vejo, da smo na meji joka, na meji absurda, na meji dotika in odrešenja. Tam vsi vemo, da je špiker nag; da je človek. Neprestano. Neprestano se pozdravljamo kot ljudje, kot soljudje. Salve, ave, zdravo, blagoslovljeno!
Small talk kot molitev
Ognjiščarji razumejo, da je “small talk”, ta hlinjeno vsebinski klepet, v resnici nekaj presežnega. Small talk je destilirana čista naklonjenost, onkraj sladkobe bistroumnih silogizmov in učenih razprav. Na njem ni v nekem smislu nič pristnega in hkrati več kot vse. Je ljubezen. V small talku je vsebina izgovor za govorjenje kot tako. Je izgovor za udejanjanje gole formalnosti, plitkosti, neposrednosti, za potrjevanje naše zunanjskosti, zunanjskosti kot nekakšne očitne prisotnosti, gestikuliranja naše prezence. Vsebina je izgovor za božanje. Za poslušanje človeškega glasu.
“O čem pa naj vendar govorimo? Ali se niso časi dopolnili? Ali ne cvetimo vsi od upanja in od neštetih levitev? Ali ni sneg že zapadel, ali se ni zavesa že pretrgala – ali ni bilo že dovolj vsebine? Ali ni zdaj čas za gobelin?”
Small talk je zelo blizu molitvi. Small talk prenese skoke od vremena do nogometa do Janše kot Šalamunova poezija, vse prenese – zaradi ljubezni. Tako kot Bog. Small talk pravi: Govori, karkoli, da le slišim tvoj glas. Povej nekaj, pa da vidimo, kaj pride ven. Vse ti bom odpustil. – In jaz vem, da mi ti odpuščaš.
Klepetanje
Mislite, da Jezus, družabnež, kot je bil, ni smoltokal? O čem pa mislite, da je pomenkoval na svatbah, na gostijah, na nešteto obiskih? Na tolikih obiskih nebeškega kraljestva? Najbrž je rekel: “Dobro vino. Kdo bi rekel, da prst heferških gričev daje tako sladek sok!” Ali pa: “Toliko trgovcev kot jih človek sreča na poti v Kafarnaum pa ni najti niti v preddverju Templja!” Ali pa: “Pa potem? Ko bo stari Levi obnavljal svoj dragi domek, si bosta poiskala kaj bliže jezeru?”
O čem pa naj vendar govorimo? Ali se niso časi dopolnili? Ali ne cvetimo vsi od upanja in od neštetih levitev? Ali ni sneg že zapadel, ali se ni zavesa že pretrgala – ali ni bilo že dovolj vsebine? Ali ni zdaj čas za gobelin?