Koliko otrok je danes, na svetega Miklavža, presrečnih, polnih veselja in vznemirjenja od neverjetnih daril na mizi in peči! Koliko veselja! Že tu, v moji okolici. Že zgolj nekaj metrov vstran najbrž. Pa se vprašam, odrasel in zaskrbljen kot sem: Čakaj, in jaz naj bi se zdaj muzal v nekakšni zaskrbljenosti? Kdo naj bi mi dajal to pravico?
Takole sem pomislil: Bilo bi nespoštljivo do resničnosti veselja teh otrok ne biti vesel z njimi. Bilo bi po svoje nepravično biti vpričo njih, vpričo zavesti o njih, zaskrbljen. Biti zaskrbljen bi pomenilo ne spoštovati njihovega veselja; ne verjeti jim. Pomenilo bi zavrniti sočutje. Pomenilo bi zanikati resničnost njihovega veselja v imenu lastnih ‘skrbi’, češ, vaše veselje je manj resnično kot moje skrbi.
Pomenilo bi zavrniti povabilo k udeležbi v njihovem buhtečem navdušenju. Pomenilo bi reci: Tiho bodi. Ali me torej sme skrbeti – karkoli pač že? Mislim, da v principu ne. V etičnem smislu ne. (Seveda je zoprno, ko ‘brezskrbnost’ ustoličimo kot normo. A vsaj za en aforizem bo, če že ne drugega).
Paradoks
Zaskrbljenosti se drži zanimiv paradoks. Če je nekdo zaskrbljen, to običajno povezujemo s skrbjo. Skrb pa z odgovornostjo do teh, ki so nekomu očitno poverjeni v skrb. Češ, ta ima očitno veliko odgovornost, pa je zdaj ves zaskrbljen. Ne. Zaskrbljen človek je načeloma bolj brezbrižen od nezaskrbljenega. Potrebna je načelna brezskrbnost, da bi te lahko skrbelo za drugega.
Če si za-skrbljen, si tako rekoč že ‘zaseden’ z lastno skrbjo. V odnosu do vsega zunanjega sveta si zato načelno brezbrižen in slep, saj meniš, da imaš že dovolj skrbi. Češ, jaz sem že zaskrbljen. Naj se z drugimi ukvarjajo drugi. Ne. Načeloma ni nikoli dovolj skrbi. Cel svet kliče, da mu nameniš pogled. Da pogledaš, kako je vesel. Cel svet kliče, da se veseliš z njim in da jokaš z njim. Zaskrbljenega človeka ne zanima njegova okolica. Zanima ga njegova skrb.
Brez skrbi torej. In – veselimo se z vsemi otroki, ki so se danes razveselili čarobnega jutra. – Čutite? Stop, stop. Čutite ta zadržek? Zadržek, ki pravi, ‘kaj imam jaz z vsem tem? Jaz imam druge skrbi’ Oziroma ‘ Ti sploh ne veš, kako globoko v skrbeh in težavah sem’. Ne. Nimaš jih. Umišljaš si jih. Imaš se za zaskrbljenega, ker misliš, da je to odgovorno. Ne. Neodgovorno je.
“Potrebna je načelna brezskrbnost, da bi te lahko skrbelo za drugega. Če si za-skrbljen, si tako rekoč že ‘zaseden’ z lastno skrbjo.”
Tvoja kapaciteta za odgovornost in skrb se more na dan, kot je ta, uresničiti predvsem prek veselja z otroki. Prek udeležbe v njihovi brezskrbnosti. Biti zaskrbljen bi pomenilo označiti jih za lažnivce. Za lažne. – Zdaj pa pomisli: Bolje bi bilo zanj, če se mu obesi mlinski kamen okrog vratu.
Otroška resničnost kot argument za presežno
Nenazadnje niti ni potrebno, da je ravno Miklavževo jutro. Ta miselni eksperiment in celoten argument deluje pravzaprav vsak dan. Dovolj je že, da je le jutro ali dan, v katerega se zbudijo otroci. Za otroke je pač značilno, da svet dojemajo na značilno gost, resničen, neposreden način: kot da je vse to res. Tj. kot da ni na tem, kar se kaže kot lep dan, nič lažnega. Kot da je to v principu dejansko resnica tega dneva.
Misliti torej, da smo upravičeni do lastne namrgodenosti pomeni privzeti moje dojemanje sveta, moje zaskrbljeno dojemanje sveta, za edino merilo resničnosti. Pomeni, kratko malo, zavrnitev povabila k udeležbi v življenju drugih. Otrok, denimo. In ostalih. V veselju, pa tudi v skrbeh drugih. Ja bravo, stari. Res dosežek.
Brezskrbnost kot moralna obveza, torej. Haha, težka bo … Ampak morda je mlinski kamen vendarle težji. Hm …
***