Ni dolgočasnejšega in bolj žalostnega od krščanske apologetike, od človeških poskusov braniti Boga na nebu pred človeškim nezanimanjem za njegovo Vzvišenost. Na nebu? Kje? Alfa Centauri? V misli mi pride beseda donkihotstvo. No, morda to apologetiko po dolgočasnosti in žalostnosti dohiteva le še moderni politični aktivizem, tako zelo zaverovan v svojega ‘boga’. V svojo slepo utopijo. Ampak ta obsedenost s politiko s svojo nemirnostjo vsaj ponuja izhodišče za prehiteno vprašanje: Kam? Kam? Ustavi se! – Kdo bo pa to rekel škofu? Taceamus.
Nagovoril me je članek o rajnkem Brunu Latourju, objavljenem na Church Life Journal. Pozitivna zatrditev o obstoju Boga ni edino izhodišče za govor ‘o Bogu’ oziroma o ‘religijskem’. Sociolog in filozof Bruno Latour v njegovi knjigi Rejoicing, ki se je ravnokar lotevam, med drugim piše takole: “Da bi oživili ta [religijski] jezik ter se znova … priučili pravilnega govora o teh rečeh, bi si morali drzniti reči: Ateizem je [za religijskost] enako dobro izhodišče kot vera ‘v Boga’. Morda celo bolj zaželeno izhodišče – saj zagotavlja nesporno osnovo za skupno delovanje in tako bolj spominja na izraz “Božja pomoč” ali “Bog pomagaj” iz dni, ko so ljudje dvigali roke proti nebu v času nesreče, torej bolj kot katerakoli trenutna invokacija k ‘Bogu’, katerega življenjska oblika je že prešla.” Če parafraziram: Ateistična izjava deluje širše, bolj splošno in tako bolj aludira na ‘tradicionalni’ pomen pojma Boga. Odzvanja bolj ‘božje’. Nenazadnje niti ne odzvanja zlovoljno. Odzvanja kot odlično izhodišče. Eamus.
Ah, opustimo že vso to žalostno apologetiko, vabi Latour. (Knjigo Rejoicing še berem, danes sem se je lotil. Dostopna je tule.) Takole nekako zatrjuje: Verniki (“Bog je”) zaključijo vso zgodbo s to izhodiščno zatrditvijo, češ da je stvar s tem rešena, ateisti (“Boga ni”) pa se sploh ne podajo na pot. Na koncu, dodajam, nam ostane dolgočasno in žalostno identitetarstvo, ki dramatično resnico o našem položaju v tem Vsemirju in o vsem resnično važnem skrči na boj med temi, ki so se sposobni prepričati, da Bog je, in temi, ki se ne odrečejo svoji pravici, da Boga zanikajo. Ni ga. Če smo že pri tem. Ali če bo komu zato lažje. (Da pa bi zanikali božje usmiljenje?! …)
Obstaja ali ne? Ah, saj ne gre za to. Cerkve so oda Božjemu prihajanju, približanju, ne pa toliko božjemu obstajanju. Niso oda neki filozofski abstrakciji. Pač pa temu, kako nas srečuje, ne pa temu, da je. Kdo? mimogrede. Niso branik neke intelektualne kolobocije. – Boga ni. Bog je. – Kakor vam drago. Z besedami Karamazovega Ivana oziroma ‘njegovega’ hudiča, ki se otepa svoje eterične neoprijemljivosti in zaklete filozofskosti: Vso pamet bi dal, da bi le postal debela stokilska trgovka, ki prižiga svečke Bogu.
Ni ga, evo, za danes ga ni. Zaprto. Jutri ob osmih se spet odpre. Cerkev za svečke debelih trgovk.