Pepelnični poetično-zvočni kolaž.
Vse slišno in neslišno
vstopa v čas pokore.
Vse v polmraku moli,
samo več ne zmore …
***
Šššššš,
ššššššššš…
V zakristiji prah se mesi,
sliši zvok se šumne pesmi.
Ššššš, ššš …
Mešajo ga s samim sabo,
pa gre pesem tiho v ladjo,
šum pa z ladje v turn in v svet …
Vabi vse na – preokret.
ŠššŠŠŠŠŠšššš,
šššššš …
***
Dummmmm, Bimmmm …
Bammmm, Bim-Bammmm…
Kdo zvoni na biti vrata,
kdo od nekod nam trka in čaka?
Dummm, Bimmm, Bimmmm …
Mórda mokri Jona iz kita,
sveta ihta mar Krstnika?
Ne. Sam Bog, okronan s trnjem,
bije: daj se spreobrni.
***
Krrrrrr, Krrrrr, Krrrrrr …
Raglje z množice doneče
škrtajo v nebo boleče …
Škrrr, krrrrr…..
Prevelika je svoboda,
ko doni v prostranost svoda
raglja, v trdo, mrzlo klop,
kjer bori se človek – Job.
***
Phluh, phluh, phluhhh …
Pesmi ne, zdaj le peruti
plahuteče čas je čuti.
Phluh, phluh, phluhhh ..
Vse se bivajoče uzira
v svetu, ki prebridko umira.
Zdaj ni pesmi čas, le krila
bodo v krogu zrak vrtela.
***
Whhhhhh …
Kje smo zdaj? Bela puščava …
Veter, nič, fatamorgana.
Whhhh …
Voda je fatamorgana,
vse naokrog se nič ne gane.
Slišim glas? Se mar le zdi mi?
Dobrodošel, brat, v pustinji.
Whhhhhhh …
***
Tik, Tak, Tik, Tak …
Vek zablode se izteka,
čas je, da se ta čas neha.
Tik, tak, tik, tak …
Kakor kaplje polni kupo
čas – imaš le uro še, minuto.
Varanj vek je potlej spolnjen,
vsem v spregled, kdo lažen klovn je.
Tik, tak, tik, tak …
***
Šekatelumekeklukukurorololo
Filozof prišel do praga
je, ko misel ne pomaga.
Su, su! Kolo lolo šinlrororooo!
Vse njegove so burleske,
se za to, kar so, izkazale,
zdaj jih kot gradove iz peska
staplja v blažen rob obale.
***
Beeep. Bi-Beep. Bip. Bi pIIIp
Vidiš, brat, privide, vtise?
So res tu, ali le zdi se?
Bip, beeeeeep, bip bip
Nima smisla, da ločujem,
kaj je moja laž, kaj tuja.
Sodim le, kam gre korak
naj, a ko pridem tja, sem nag.
***
Tubp. Tubp. Tubp.
Topa, brezizhodna soba,
to akustika je groba.
Tubp. Tubp.
Zvok po tisočih je padcev –
neodmev na vrh vršacev.
Zvok nezvok, prasamost duše,
znak: zdaj molči. Zdaj poslušaj.
***
Ššššššššklkššššklššš
ŠšššŠŠKLKKLKjklššššš
Reke, oblake in oceane
polni voda s svete rane.
Šššššklkllššš
Kličejo, kaj čakaš, vrzi
se in zaplavaj v morju mrzlem
in se utopi slepo, vdano
v vodi speč’ga kapitana.
***
Dummmmmmm!
Kaj doni v eone, v veke?
Pok, ko spokorjenec klekne.
Dummmmmmm!
To je zvok, ko tla in koleno
v strastnem znajdeta se objemu.
Težnost poje zmagoslavje
in breztežnost poje zraven.
***
Oooo, aaa …
V grlu čakajo v nemósti
glasi, da rekó – oprosti.
Ooo, aaaa, ooo …
Čakajo na takt v molitvi,
da jim dovoli govoriti,
da iz srca se zruje ljulka,
ko v odmev gre mea culpa.
Ooooo …
***
Eho – ho – ho – ho …
Golo razprostrto polje.
Čas je, da kot sem, zdaj umrjem.
Ho-e-ho-ho-ho …
Tu vse utvare kot predmeti
so, ki dajejo se mi prešteti.
Le en izhod je: v brazdah zemlje
– tja se vržem, ves sem seme.
***
Ptk, ptk, sptk, st, t,tt, ptk, stk …
Komaj seže glas do open,
ko na plan se steza popek.
Ptk, tk, p, p …
Tiha pesem iz vejevja –
zvok človeka, ko rojeva
ga v podobo svojo Bog –
davno že in vendar: tod.
Ptk, tk, p, p …
***
…. ….. …..
Slišite tišine melos?
Nekaj se je v vek začelo.
… … …
Znana himna za Gospoda,
ko so nesli ga do groba.
Oda jutra: šelestenje in
grob priprt – mar sploh kdo v njem je?
***
(marec 2025, na pobudo Gregorja Čušina za oddajo Otok na radiu Ognjišče)