Vsi moji kraji vraščenih knjig

Najbrž nisem edini, ki ob branju knjig, ki se po notranji nujnosti dogajajo v nekem ne-prostoru, celo v nekem zunajčasju, sadi duhovne portale v konkretnost prostora. Skoraj vsaka knjiga, ki jo berem – še posebej, če je ne berem v svoji sobi -, se nekam usidra. V konkreten prostor, kjer sem jo bral. Tisti prostor… Continue reading Vsi moji kraji vraščenih knjig

Salutiram bivajočnosti! O gestah in vektorjih milosti

Ne vem, ali gre za zaskrbljujoč simptom koronske osamitve, za posledico vse večje radikalizacije in militantnega duha v družbi ali pa za laskavo znamenje posebne mistične občutljivosti, ampak gesta salutiranja mi je vse bliže. Kar salutiram! Čemurkoli, komurkoli! Salutiram bivajočnosti. Zjutraj salutiram ob pogledu skozi okno. Stopim skozi vrata sobe, salutiram. Salutiram pred prihajajočim. Da… Continue reading Salutiram bivajočnosti! O gestah in vektorjih milosti

Ne oklepaj, druga pisava

Pričakovanja o tem, koliko časa naj bi še trajalo to izredno stanje, vplivajo na našo interpretacijo tega obdobja v naših življenjskih pripovedih. Sam sem si to obdobje, “ki ga bo bržkone v mesecu-dveh konec,” nekoliko lagodno in lenobno interpretiral kot nekakšen čas v oklepaju, pavza, izvzel sem ga iz polnovrednega članstva v času, ki si… Continue reading Ne oklepaj, druga pisava

Čas je meso

Čas se nam daje v použitje. Kot milost. Bog nas odrešuje v času. V času smo deležni večnosti. Čas se daje, da ga použijemo – kot meso. Da trgamo njegova vlakna, paramo tkivo in okušamo polnost njegove sladkosti. Takšna je polnost milosti. Prepletamo se z njo, kakor zobje prebadajo vlakna, da šprica od preobilja vsebine.… Continue reading Čas je meso