Dajte mi pomladno obredje!

Dajte mi pomladno obredje – na jutro Prvega dne moremo slaviti!v soju te premoči in te zmage, zmage tega jutra, se bodo od zdaj zbujala vsa jutra pomladi in vsa jutra poletja in vsi poletni dnevi in večeri. V taistem soju, ki danes proglaša svojo ljubeznivo prevlado, boš morda zaljubljen, boš morda srečal Človeka, soj… Continue reading Dajte mi pomladno obredje!

kako se zgodijo dogodki

nič se ne bo zgodilo. vsaj ne v okviru razmišljanja, da se bo nekaj zgodilo. srce. srčnost. ne učite otrok o Dobrem Bogu, ampak raje o Srčnosti.

Bog te je za to vzgojil

ko zapustiš Boga, ki te je rodil in vzgajal,in zapustiš njegove angele. kako se reče temu prostoru?Kako tej razsežnosti?(Ali je sploh še kdo tu?) Odrasel si,Bog te je za to vzgojil.

zakaj govoriš

Veni, Sancte Spiritus. Veni, Sancte Spiritus. Veni, Sancte Spiritus. Veni, Sancte Spiritus… Bal sem se, da bi me ujel nepripravljenega. Skica obredne dvorane za prvi sneg Prve snežinke so prihajale kot sli brezbesednega, kot bi hotele pričevati o točno nečem (in kot bi vedele, da prinašajo za nas nepričakovano odrešenje). Lahko bi jih preštel. Lahko… Continue reading zakaj govoriš

kako gre večnost

večnost gre sekundo za sekundo. vsako tvoje dejanje, dojemanje, razumevanje, vsaka misel, vsak doživljaj, vse stvari – vplivajo na prihodnost, vplivajo na tvojo večnost. vse je večnost. nikar mi z večnostjo po smrti! vse vpliva na večnost (pa ne mislim na moralna ali nemoralna dejanja, ki nas bodo postavila tja ali tam – čeprav moram… Continue reading kako gre večnost

svet ni nekaj

živel sem, živimo v prepričanju, da sem jaz in da je svet. in da svet je. svet obstaja. kot neka odboga danost, kot nekaj, kot vse, kot absolutna dejstvenost, kot svet. ni res! ni res! svet, kakršen je, ni tak zaradi boga ali ne vem kakšnih škratov, ampak zaradi delovanja ljudi, ki so odpirali svet v… Continue reading svet ni nekaj

andrej žigon je živ (poezija in resnica Andreja Žigona)

Moja črna kitara Rekel sem si, da obiščem prijatelje tisto popoldne; pa nisem odšel nikamor. Moja črna kitara je visela na steni; nisem se je mogel braniti. Obsedela sva skupaj z dušo v grlu in mehkim kovancem v očeh. Tako tisto popoldne nisem odšel nikamor. Popisani zvezki Nekje v stari omari ležijo popisani zvezki prvih… Continue reading andrej žigon je živ (poezija in resnica Andreja Žigona)