Moja pripoved je nepopolna. Neskončno nepopolna je. Vsak zunanji šum jo polni, jo izpopolnjuje. Vsaka zunanja beseda (natanko kot zunanja, kot ne-moja) jo izpopolnjuje. Vse zunanje, vsi šumi, joki, petje, risbe, liki, podobe, besede – in ljudje – jo popolnijo. To – je molitev. Odpretje vrat. Pridite, ne-jaz! Pridite, zvoki, ptice, pajki, gosenice, blato, človek.… Continue reading Oh, Vrata …