Triptih ob proslavi. 3. del: Premagana proslava

Predsedničin liberalni nagovor ter umetniško vrhunska poetično mitska proslava torej. Kako zdaj to dvoje spraviti? Nemogoče. Takšna je vsaj stava tega, zadnjega in najbolj smelo začrtanega razmišljanja. V državni proslavi je bilo nekaj kontradiktornega. Predsedničin liberalistični individualizem na eni in skoraj poganski tribalizem na drugi strani. Vsaj v poetičnosti in formi, če že ne neposredno… Continue reading Triptih ob proslavi. 3. del: Premagana proslava

Triptih ob proslavi. 2. del: Nacionalizem je punčica levih

V prvem delu smo govorili o predsedničinem govorjenju. Nato se je začel kulturniško-umetniški del. Tu si lahko privoščimo odstavke za pohvale. Ker so več kot na mestu. Po proslavi sem očetu, s komer sem bil na proslavi, rekel, da je prav mogoče reči, da kulturnega programa na takšnem nivoju ni sposobna doseči nobena druga država… Continue reading Triptih ob proslavi. 2. del: Nacionalizem je punčica levih

Triptih ob proslavi. 1. del: Nataša

Državne proslave so zlata jama za analizo aktualne politike. So pač eminentno mesto odkritega ideološkega ali – da ne bomo že takoj preveč cinični – idejnega modeliranja. Celo več. So mesto aktivnega umeščanja v mit, v zgodbo; in mesto njenega kairotičnega soustvarjanja.  So čas, ko se za razliko od mundanega izražanja političnega nestrinjanja in strinjanja,… Continue reading Triptih ob proslavi. 1. del: Nataša

Hvala, čast in oprostite

“Blaž, a ti ne gledaš? Ti ponavadi to spremljaš,” mi pravi prijateljica. Pa res! Saj res, saj sem vendar proslavar, torej nekdo, ki ima že skoraj profesionalno rad proslave. Evo, vklopim. “Profesor!” zagledam za orglami mojstra Toneta Potočnika. Tudi to smo morali doživeti: priredbo Premrlove Zdravljice za orgle. To je bilo dobro. Precej klasično, tudi… Continue reading Hvala, čast in oprostite