(črtica) vse, kar ni sneg, je prenaglas, sem ji še napisal, ko sem v avtu čakal, da mine čas do maše. Prišel sem namreč prezgodaj. Tako da sem očitno tudi prezgodaj odšel. Imeli smo božično srečanje žlahte. Čim bolj zgodaj, da me ne bi preveč in predolgo gledali. Pa mi je vendar uspelo napisati nekaj… Continue reading vse, kar ni sneg, je prenaglas
Tag: proza
kje začeti
kje začeti. kje začeti. to vprašanje mi buta v raztreseno zavest že toliko let, ne: že toliko sekund. sekund, ja. zato ker moje življenje je bolj sekunde kot dnevi, celo bolj kot ure, bolj kot minute. raztreseno – pa ne le ‘čustveno’, hah. psihologija, no offense. Tudi filozofsko, tudi duhovno, vsesplošno. torej: bistveno. kje začeti… Continue reading kje začeti
kako se ni nič zgodilo
enkrat sem slišal neko radijsko igro. te slovenske radijske igre, to je zame pure art. no, ena ženska, protagonistka, stara tam kakih šestdeset, je v svoji kuhinji svoji hčerki pripovedovala svojo življenjsko zgodbo, tako, spotoma. saj to se tako dogodi, to se tako pove. faking spotoma. in pravi, da že vse življenje čaka. nekaj čaka.… Continue reading kako se ni nič zgodilo
ime za na romanje – Blaž
nič kaj svečano ne zveni naše ime, soimenjaki. kratko je kot lasje novica. tako kratko, da zveni že skoraj kot pavliha. prav kliče nas, da ga navdamo z vsebino. da ga uglobimo. ljudska sodba ga je, žegen po imenu našega patrona, napravila za primer plitkosti in vraž. onomatopoiija je naš koren uporabila, da bi uglasbila… Continue reading ime za na romanje – Blaž
Politiki spijo
Ko Luka Mesec pada v spanec, mu je vedno bolj, z vsakim dihom bolj, z vsako mislijo, ki je vedno manj misel in vedno bolj le nežen preblisk, z vsakim komaj še zaznavnim izdihom bolj – prijetno. Kdo bi mogel zanikati, da se takrat Luka zares umiri … Celo več. Ni ga več. Postane odsoten,… Continue reading Politiki spijo