V četrtek sem gostoval pri Scutum Fidei. Zanimiv pogovor. Ker pa se kot “novinec” v sferi govorjene besede jasnosti izražanja še učim, dodajam za morebitne poslušalce tule nekaj podnapisov o glavnih poudarkih.
– V politično-filozofskih razmislekih se v zadnjih mesecih navdušujem nad misleci t.i. “krščanskega anarhizma”– denimo Gorazdom Kocijančičem in Ivanom Illichem –, ki poudarjajo sumničavost do velikih sistemov in generalizacij – v prid etični občutljivosti in konkretnosti.
– Smrt britanske kraljice in s tem povezani dogodki me nagovarjajo v tem, da v središče javne pozornosti postavijo smrt nekega človeka – torej nekaj zelo človeškega in duhovnega. Kakšen balzam.
– V konceptu kraljevine/kralja je v primerjavi s konceptom moderne demokracije dragocen moment zaupanja/naivnosti/vere, da bo nek človek delal dobro. Da je nekomu mogoče zaupati. Demokracija je v tem smislu “en sam varnostni mehanizem” skupnosti nezaupljivcev.
– Prek časti, ki jih je deležno plemstvo (in ki jih po naravi stvari ne more biti deležen vsak član družbe – viri (čas, pozornost, … so omejeni)), v resnici kontempliramo dostojanstvo natanko vsakega člana družbe. Vsi “podložniki” deležimo na “lepoti in časti” kralja (ki pa je tako ali tako zgolj prispodoba in nezadosten posnetek Kralja)
– Kralj (tj. polno politična osebnost) vpeljuje v javnost/v skupno dimenzijo človeškega (tj. vprašanja o morali, o prav in narobe, o smrti in resnici) – Brez takšne osebnosti/vloge lahko še posebej v sodobnih birokratskih državnih sistemih ta vprašanja preprosto izginejo iz sfere skupnega.
– V času, ko “sistem” (državno-kapitalistično-ideološko-tehnološki) vedno bolj posega v in določa naša življenja, je institut kralja počlovečujoči element, zadnji branik pred dokončnim instrumentaliziranjem človeka, instrumentaliziranjem, ki se kaže v pojmih, kot so človeški kapital, človeška napaka in v dikcijah, kot so “glasba/smeh/igra nas dela bolj učinkovite” itd.
– Izhodišče religije modernosti je temeljno nezadovoljstvo s sedanjostjo – to “trpljenja polno” sedanjost hoče preseči s tehnologijo, ki bo odpravila trpljenje. Kraljevina s tem, da daje čast “aktualnemu kralju” legitimira sedanjost kot prostor, kjer je praznovanje že upravičeno.
– Religiozni človek je sumničav do posegov sistema, ker se smrti ne boji tako zelo kot sodobni ateist. Religiozni človek že živi v mešani sferi tusvetnosti in večnosti. Religiozni človek je ob kontemplaciji božjega (križa, odrešenja) v nekem smislu že temeljno pomirjen s stanjem – zato je sumničav do posegov sistema, ki naj bi jim legitimnost podeljevalo ravno “poslanstvo dokončnega iztrebljenja trpljenja”.
– Demokratična parada boja med “janšisti” in “svobodisti” zaradi svoje dolgočasnosti veliki meri ni vredna dostojanstva človeka, ki je poklican k motrenju lepega, ne pa k takšnemu tribalističnemu pljuvanju. To bi rešili s tem, da ne bi vseh ljudi zadolžili za “demokratično participacijo” v smislu občutka poklicanosti h komentiranju vseh političnih zadev. Taka posplošena zadolžitev ne odgovarja različnim poklicanostim, vlogam, talentom, ki so razpršeni po družbenem telesu.
– Spoštovanje različnosti poklicev (delavec, kmet, žena, oče, filozof, politik, teolog, – kralj?) je ključna. Problem sodobnosti je, da od vseh zahteva isto poklicanost – poklicanost filozofa, ki naj sam določi, kaj je res, kakšno bo zanj dobro življenje itd. Sprejemati različno poklicanost – in enako dostojanstvo! – je modrost predmodernega.
– Ko političnost razumemo predvsem kot upravljanje in optimiziranje države, se – logično – država veča; tradicionalna mesta družbenega urejanja (kultura, pričakovanja, običaji, čast, stigma) pa so vedno bolj delegitimirana in predstavljena kot nekaj, kar ruši posameznikovo svobodo do samodoločitve. Kulturi (in sferi javnih pričakovanj in skupnih vzvišenih stremljenj) moramo znova dati mesto.
– Krščanstvo in politika. Nevarnosti na dveh frontah: 1. Ob razmišljanju o dobrih učinkih krščanske prakse na družbo lahko hitro začnemo vrednotiti krščanstvo zaradi njegove uporabnosti, kar pa je zelo neprimerno in nečastno. 2. Na drugi strani je ogibanje političnim implikacijam krščanskega življenja, češ – krščanstvo je stvar osebne duhovnosti – problematično, ker kot “suverena” na polju politike/kulture sprejema vsakokratno prevladujočo “religijo” – dandanes je to religija individualizma, materializma, pozitivizma.