Spoštujem vas – generacija mojih staršev. Vas, šestdesetletnike. Vas – crnkoviče, turke, janše in pascuale. A vidim, da so med nami nepremostljive razlike. Vi ste iz neke druge dobe. Vsi ste iz nekega čisto drugega sveta. Vi ste še del povojnega optimizma in vseh njegovih notranjih dram. Vi ste del nove postkoncilske evangelizacije. Vi ste vsi še zaljubljeni v liberaldemokracijo. Vam se še da biti del kulturnega boja. Vi ste še, kot bi rekli Američani, “our father’s republican party”.
Vas še vleče, skupaj s šumani in degasperji in adenauerji v neko demokrščansko sredino. Vi ste vsi drnovški. Vi še živite v labodjem spevu modernosti, a še vedno – modernosti. V vsej njeni sanjavosti. Če hočemo pomisliti na vas, se moramo, mi, spomniti svojega otroštva. Devetdesetih. Seveda, to je bilo pač naše otroštvo, a priznajte, da tudi vaše. Vi ste še vedno v devetdesetih. Še vedno ste v svetu z istim navdušenjem ali angažiranostjo, s katero smo mi takrat odkrivali Slikarja na Windowsu 95. Vi ste še vedno v času televizije. Vi še vedno mislite, da družba je. Da obstaja enovito obzorje javne razprave. Vi še vedno mislite, da obstajata Slovenec in Slovenski narod. Vi se še vedno izmenjujete na ambonu javne umnosti, kot da bi še ostala kakršna koli vera v buržujski ideal javne razprave; kakor da bi še obstajala kakršna koli vera v to habermasovsko “nevtralnost”, v razumnost. Vi ste naivni. Vi ste nevarno naivni.
In kako vem, da ste takšni? Ker vem, kako smo se mi počutili leta 2007, ko je Microsoft Word predstavil pisavo calibri. Počutili smo se sveže, skoraj zadeto. Vsi smo ga hiteli uporabljat. To je bila naša nova pornografija. Calibri. Preprost, minimalističen, nov. Za razliko od kičastega, nasičenega nekdanjega defaulta – Times New Romana iz 1930. Calibri vas navdaja z nedolžnostjo. S svežino duha. Vi ste tako preprosti in otroški. Naivni. Ampak to ni vaša krivda. Vi ste otroci svojega časa. Vi morate izpeti labodji spev modernosti v svoji povojni ideološki blagosti. Vi nič ne veste. Vi ste večno ujeti v osemdeseta, v navdihujoče prevratništvo, v punk, v devetdeseta, v optimizem. Vi –, vi –, vi uporabljate pisavo calibri.
Mi smo drugačni. Mi smo post-liberalci. Mi, mi smo za serifne pisave. Mi smo za formo. Kakšen minimalizem, lepo vas prosim! Mi smo za novi realizem. Forma in vsebina sta neločljiva. Mi smo post-postmodernisti. Meta-modernisti, pravijo. Blaga misel, pa ja! To vam je calibri. Mi hočemo meso. Mi hočemo otipljivost, fizičnost, četudi silno čez vse mere. Mi ne verjamemo v vašo patetično ločitev ekonomije – zasebnega, in države – javnega. Mi smo tomisti. Mi ne verjamemo v vaše ideološke špekulacije. V vaše meščanske aristokracije, podmazane s kulturništvom, umetnostjo in gospodarstvom. Ne verjamemo v vaše strankarske ideologije, liberal-, nacional-, social- ali krščansko-demokratske. Celo to, kar se zdi meščansko vzvišeno – špekulacije o političnih ideologijah, celo to nam je prenizko. Preveč patetično lahkotno in vasezaverovano. Mi smo krščeni z vsemi krsti modernosti. Z Nietzschejevo kritiko Platonovega idealizma in špekulizma. Mi, mi smo v svetu, mi smo v mesu. Nam ni treba več biti krščanski demokrati. Mi to sploh ne smemo biti. Ker je preveč blago. Ker je preveč spravno, spravno z političnofilozofskimi izhodišči, ki so se izkazali za prazna. Nas priteguje liturgija. In, pri moji veri, calibri ni liturgična pisava.
Mi si dihamo v usta, medtem ko vi tvitate. Mi smo generacija konspiracije. Teorije zarote so nam to, kar je vam javna (ne)umnost. Mi ne verjamemo v vaše velike zgodbe. O pralnih strojih in liberalnih demokracijah in o Miši Molk. Raje kot da bi tvitali, skrolamo. To, da smo pasivni, je znak naše pasivnosti do absurdne zgodbe, v katero še kar verjamete. Raje ne delamo nič kot da bi delali nekaj tako butastega, kot verjeli v vašo pripoved. Čas pripovedi je mimo. Čas ideologij je mimo. Zdaj je čas oseb, čas svetosti, čas erotičnega umiranja, čas erotike. Zaenkrat smo sicer še v zgodnji razvojni fazi, v fazi grešnosti, a bolje to kot biti v večnem limbu zaslepljenosti. Calibri! Dajte no …
Pravi občutek imate, ko ste sumničavi do ornamentov. Do okrancljanih izrisov naših serifnih pisav. Vsak okrasek, vsaka pozoronst na detajlu, na goli formi, vse to naj vam bo sumljivo. Ne, ne boste nas prepoznali po emblemu, ki bi ga lahko prepovedali. Po upornem znaku. Prepoznali nas boste po modusu. Modusu pritrjevanja ne-niču. Temu, čemur vi v svoji šibkosti in plahosti in svetaboječosti pravite kič. Prepoznali nas boste po okrasju. Po potratnosti. Po prazničnosti. Vsak ornament, vsaka odsotnost vsebine, vsak uglajen korak bo izpričal, da nismo za calibri. Da smo za serife. Mi smo za lepo na sebi. Ne za umetnost! Umetnost je vaša stvar – moderni izgon lepega v poseben muzej.
Lepo bo izpričano na ograjah, na tleh, v navadah, v intonaciji, v drži, v koraku. Nacisti? Da, zdelo se vam bo, da smo nacisti. Da smo obsedeni s formo. To pa samo zato, ker ste vi tako neskončno neobsedeni z njo. Ker ste fetišizirali smotre; ideje. Politične rešitve. Notranjost. Avtentičnost. Kakšne ideje neki! Ne. Mi smo za ljubezen! Za slavo. Za ekscesnost vsega bivajočega. Za meso, kruh in vino.
Smrt je nova črna. V luči smrti bomo rojevali novo politiko, ki bo politika presežne, eskcesne pravičnosti; pravičnosti, ki ni goli ideal, ampak je meso. Meso Boga z imenom in imenom. Gostota nove eksistence je neizmerna. Izrazi jo lahko le prostost tiste zarje, o kateri je govoril Nietzsche. Svoboda.