Manifest inštituta Spe Salvi
Krščansko upanje v Evropi za življenje sveta*
Nad Zahodom se dviga oblak – oblak obupa. Naj si še tako prizadevamo odgnati ta oblak z ambicijami po doseganju skorajšnjega stanja popolnosti, ostaja želja po resničnem smislu neizpolnjena.
Namesto treznega krščanskega upanja zdaj v meščanski zahodni kulturi prevladuje nekakšen nihilizem, ki se izdaja za optimizem. Preveč smo zaposleni in preveč nam je udobno, da bi kontemplirali. Zapostavljamo vprašanje, ali obstaja kaj onkraj našega vsakdana, in živimo, kot da je žalostno besedilo uspešnice Roxy Music “More Than This” dejansko naša resničnost: “Več kot to? Ne, ničesar ni.” Takšna melanholija ni zgolj nekaj psihološkega, njeni učinki pa segajo dlje od duševnega zdravja posameznika; Zahod zdaj nosi posledice stoletja stare izgubljene generacije (génération perdue).
Poleg tega je – domnevnim strahovom pred koncem sveta (jedrsko uničenje, podnebne spremembe, biološka vojna in še marsikaj drugega) navkljub – smrt zaradi naše metafizične nevednosti postala trivializirana. Sodobni ljudje se izogibajo resničnim razpravam o smrti kot nečem, kar se bo zgodilo vsakemu od nas – in zato kot nekaj, na kar nas mora naša kultura pripraviti. Papež Benedikt XVI. je na ta “meščanski tabu” glede resničnosti smrti opozoril že pred leti v svoji knjigi Eshatologija: Smrt in večno življenje.
“Smrti bi radi odvzeli njen značaj kraja, skozi katerega se prebija metafizično. Smrt imamo za banalno, da bi tako utišali vznemirjajoča vprašanja, ki se porajajo ob njej. Schleiermacher je nekoč govoril o rojstvu in smrti kot o nekakšnih ‘izklesanih zorih’, skozi katere se človek ozira v neskončno. Toda to neskončno postavlja pod vprašaj njegov ustaljeni življenjski slog … Odnos do umiranja določa odnos do življenja. Smrt tako postane ključ do vprašanja: Kaj je v resnici človek?”
“Kaj je v resnici človek?”
V zadnjem stoletju so v Evropi in posledično po vsem svetu krščansko upanje nadomestile uničujoče, lažne mesijanske ideologije. Sodobna mešanica potrošniškega kapitalizma in družbenega progresivizma ponuja tisto, kar je papež Benedikt XVI. v svoji encikliki Spe Salvi opisal kot “manjši ali večji upi”. Toda pokojni papež je pojasnil: Ti [manjši ali večji upi] ne zadostujejo brez velikega upanja, ki mora presegati vse drugo.” Prav to veliko upanje, ta želja po združitvi s Kristusom, ki kraljuje nad stvarstvom, je tisto, kar kristjani oznanjamo kot dobro novico ne le za posameznike, ampak tudi za družbe.
Pomen evangelija za reševanje tako brezčasnih kot tudi novih problemov ni izginil in prav to upanje želi Inštitut Spe Salvi deliti z rojaki in rojakinjami na Zahodu. To upanje temelji na resnici, da je Bog tako vzljubil svet (tj. vse!), da je poslal svojega edinega Sina, da bi živel in umrl za nas, vstal iz groba in vladal z nebes kot Kralj vsega stvarstva. Evropa in evropski narodi so že od domala prvih dni krščanstva skrbniki upanja, tega velikega daru našega nebeškega vladarja.
Francoski pesnik Charles Péguy je v delu Preddverje skrivnosti druge kreposti predstavil upanje kot deklico, ki jo podpirata njeni dve starejši sestri, Vera in Ljubezen. Kljub svoji majhnosti upanje vodi druge, večje kreposti. Danes verjamemo, da nas lahko že majhno upanje popelje iz velikega oblaka obupa, nas vodi k novemu krščanskemu humanizmu in sproži prenovo krščanske družbe. In čeprav se je po Božji previdnosti krščanska vera uveljavila na vseh koncih sveta, verjamemo, da Evropa še vedno nosi neizbrisne znake vere, ki so tako kot vselej tudi danes nujni za zmagoslavje Kristusove vladavine po vsem stvarstvu.
Lepota evropske umetnosti izraža upanje, pogosto v podobi mistične vrtnice, Marije, ki jo Dante opisuje kot “živi vir upanja” (Raj, XXXIII, 12). Tako kot Dante je tudi Péguy častil Marijo kot “povzdignjenje časnega z večnim in proslavljanje mesa z duhom”. Pobožnost do Marije lahko danes, tako kot v preteklih stoletjih, v Evropi spodbudi kulturo upanja, ki se izraža v veliki katedrali v Chartresu (“Naša Gospa iz Chartresa”), kamor je Péguy romal in zapisal: “Naša Gospa me je rešila pred obupom.”
Pri boju zoper obup nam lahko pomaga tudi sodobna evropska umetnost, vključno s sodobnim evropskim filmom. Najboljši evropski filmi so namreč mestno pristnega srečevanja s človekovim položajem. Ta srečanja nas osupnejo kot čudovita in nas spodbujajo, da se vrnemo k globokim izvirom doživljanja, kjer lahko najdemo nekaj podobnega religiozni ekstazi. Medtem ko večina popularnih ameriških filmov našo pozornost odvrača od resničnosti, nas evropski film praviloma vabi v globino človeške izkušnje in nas nagovarja kot z dušo in razumom obdarjene subjekte. Tako je lahko tudi avantgardna umetnost sorodna molitvi, ko odraža kulturo, ki jo zanima tudi presežno. Umetnost, tudi umetnost “posvetnih” ustvarjalcev, ima skoraj neprekosljiv potencial, da navdihne občinstvo in vzbudi resnično upanje.
Z osredotočanjem na lepoto žive vere evropske kulturne dediščine želi inštitut Spe Salvi pritegniti ljudi k večji povezanosti s Skrivnostjo, ki je privzela meso za življenje sveta. Ustanovitelja inštituta, Bobby Mixa in Andrew Petiprin, sta Američana, ki verjameta, da bo praznovanje trajnega krščanskega značaja sodobne Evrope obrodilo sadove za prenovo krščanske družbe tudi v Novem svetu.
Barva inštituta je zelena, saj je barva upanja in novega življenja. Zelena je povezana tudi z velikima praznikoma upanja: oznanjenjem in veliko nočjo.
Institut si je za svojega pokrovitelja izbral že omenjenega Charlesa Péguya (1873-1914), pesnika upanja. Ustreljen v srce je bil ubit v prvih dneh prve svetovne vojne. Pred smrtjo je Péguy s svojo umetnostjo želel oznanjati Kristusa Evropi, ki je bila na robu obupa. Odpravil se je na romanje v Chartres, da bi se poklonil Mariji, Materi Božji, in kljub vse bolj mračnemu stanju na celini se je vrnil domov spremenjen in poln upanja. Inštitut Spe Salvi opravlja svoje delo v Péguyevem duhu – kot bi bili z njim na romanju.
Inštitut Spe Salvi se osredotoča na pet tem: Upanje, Evropa, Lepota, Skrivnost in Marija.
Upanje
Katekizem Katoliške cerkve opredeljuje upanje kot “teološko krepost, s katero hrepenimo po nebeškem kraljestvu in po večnem življenju kot svoji sreči, zaupajoč v Kristusove obljube in opirajoč se ne na svoje moči, marveč na pomoč milosti Svetega Duha.” (KKC 1817). Upanje se izraža in hrani v molitvi, nazadnje v liturgiji, s katero nam Bog pomaga, da se povzpnemo k zedinjenju s samim seboj. Joseph Ratzinger (papež Benedikt XVI.) je v predavanju “Sveti Frančišek Asiški, pričevalec in varuh upanja” dejal: “Biti kristjan pomeni biti tisti, ki upa; pomeni postaviti se na temelje gotovega upanja…. [Upanje] ni le ena od kreposti med drugimi, ampak je sama definicija krščanskega bivanja.” Upanje je osrednja tema teološke kariere papeža Benedikta XVI. in je doseglo vrhunec v njegovi drugi encikliki Spe Salvi. Morda je to posledica Benediktovega dojemanja današnjega človeškega stanja, ki kliče k ponovnemu odkritju krščanskega upanja.
Evropa
Čeprav so številne evropske regije “postkrščanske” in sekularne, krščanstvo še vedno ostaja prisotno. Čeprav se Evropa pogosto ne zaveda svoje duhovne dediščine, še vedno živi znotraj krščanskega etosa. Zadnji papeži, zlasti Janez Pavel II. in Benedikt XVI. sta gojila veliko upanje v obnovo krščanske vere v Evropi. Oba sta pozivala k novi evangelizaciji v Evropi. Posinodalna apostolska spodbuda Ecclesia in Europa iz leta 2003 je vodilno besedilo za prihodnost Evrope.
Lepota
Papež Pavel VI. je v sporočilu umetnikom ob zaključku drugega vatikanskega koncila razglasil: “Ta svet, v katerem živimo, potrebuje lepoto, da ne bi zapadel v obup. Lepota je protistrup za obup.” Inštitut gleda na Pismo Janeza Pavla II. umetnikom in srečanje papeža Benedikta XVI. z umetniki ob 10. obletnici pisma Janeza Pavla II. kot na vodila za spodbujanje povezave med lepoto, umetnostjo in upanjem.
Skrivnost
Benedikt XVI. je na srečanju z umetniki zapisal: “Lepota, pa naj bo to lepota naravnega vesolja ali lepota, izražena v umetnosti, prav zato, ker odpira in širi obzorja človekove zavesti ter nas usmerja onkraj nas samih in nas postavlja pred brezno neskončnosti, lahko postane pot k transcendentnemu, h končni Skrivnosti, k Bogu.” Največja skrivnost je trinitarični Bog, ki je ljubezen. Sredi preizkušenj tega sveta najdevamo tolažbo v evharistiji – ki jo je Benedikt XVI. imenoval “‘skrivnost vere’ par excellence” -, ki je predokus končne večerje Jagnjetove poročne gostije. Ta skrivnost bo sidro za Inštitut.
Marija
Dogmatična konstitucija o Cerkvi Lumen gentium se na koncu ozira na Marijo, “znamenje ustvarjenega upanja in tolažbe za tavajoče Božje ljudstvo”. Kot Abraham je Marija “v upanju verjela proti upanju”. Ona je naš vzor upanja. Velik del evropske kulture se je razvil ob čaščenju Marije. Naj obnovitev čaščenja Marije prispeva k novi Evropi, k Evropi, zasidrani v upanju.
Okrog teh petih osrednjih točk bo Inštitut Spe Salvi v prihodnjih mesecih in letih javno dejaven, ponujal redne članke in podcaste na spletu, pa tudi osebne seminarje, konference in študijska potovanja v Evropi in Severni Ameriki.
Naj bo Božji blagoslov z vsemi, ki podpirajo naše delo in z nami potujejo v upanju.
Robert Mixa in Andrew Petiprin
Ustanovitelja Inštituta Spe Salvi
*Manifest je objavljen na spletni strani inštituta. Objavljam delovni prevod.