Verouk s politične katedre Kamale Harris

Če si Evropejec ne nadane prav neprebojnih informacijskih plašnic, se skoraj ne more ogniti bombastičnosti ameriške predsedniške tekme. Vsi kolikor tolikor pretirano informirani tako vemo, da je trenutno nova zvezda na političnem prizorišču Kamala Harris, sedanja ameriška podpredsednica. Bidenova starost ji je odstopila mesto do položaja v predsedniški tekmi. Nova osrednja točka javne pozornosti, s tem pa nova možnost, da se ob njej kaj novega naučimo.  Harrisova kot političarka nam nudi nekaj prvovrstnih duhovnih lekcij. Spodaj razbiram tri.

Lekcija 1: Omamnost moči

Poglejmo si posnetek njenega nagovora, tam nekje od polovice dalje, in bodimo pozorni na njeno prejemanje odobravanja.

Kamala deluje kot učbeniški prikaz tega, kako moč omamlja. Tako omamlja, da gre človeku kar na smeh; na režanje, pravzaprav. Kamala nas uči, da moč ni kar tako. Da je samo dovolj ponižen in zrel človek zmožen pravično nositi veliko moč. Frodo, recimo. Oziroma, teološko rečeno, Jezus Kristus. Kamala kaže bolje kot vsak pridigar, kako sladka je moč, in da velika moč ni kar za vsakogar.

Lekcija 2: Za koga gre

Oglejmo si tale mimohod in pozdrav.

Iz posnetka se prav vidi, da Kamala ne razume povsem, da pri tej stvari načeloma ne gre zanjo. Da niti malo ne gre zanjo. Očitno je, da ji podpora laska, kakor da bi šlo zanjo. A ne gre zanjo, gre za pravičnost, za zaščito šibkih, za zaščito vsega zaščite vrednega in tako dalje. Posnetek je odlična uprizoritev tega, kako včasih mislimo, da gre za nas – in s tem jemljemo prostor tistemu, za katerega v resnici gre. Saj čutite nek razkorak, ki ga uteleša posnetek? Nekdo tam na odru je preprosto preveč vesel – nekdo jemlje pozornost drugim, saj misli, da je sam v sebi zadosten. V resnici pa je deležen podpore in pozornosti kot služabnik, kot nekdo, ki zastopa nekoga drugega.

Še več, še mnogo več slave ti gre, Kamala. Ampak ne kot Kamali Kraljici. Ampak kot Kamali, služabnici veličastnega pravičnega in popolnega Boga, ki je ljubezen. Pravi politik – tako kot pravi človek – je zgolj medij resnične pravičnosti in lepote in moči, ki se piše z veliko. Harrisova deluje tam na odru kot nekdo, ki je nekomu napoti. Kakšen nauk! Simone Weil bi bila ljubosumna …

***

Naroči se na listo bralcev bloga blazpodobnik.com:

Lekcija 3: Integriteta

Za konec pa še značilno Kamalino besedovanje. Prisluhnimo učiteljici.

Harrisova nas uči, da tvorjenje gramatično sicer konsistentnih stavkov še ni porok za to, da se besedovanje ne izkaže za čisto praznino, vredno same Bude in božanske kenoze. Človeški govor se zgolj zato, ker je človeški, še ne reši obsodbe, da gre kratkomalo za prazno matematično kalkulacijo Chat GPT-ja. Kamala nas uči, da govor postane zares človeški šele takrat, ko poleg vsebine predaja tudi občutek, da ta, ki nas nagovarja, želi sporočiti nekaj resničnega, oziroma da resnično želi nekaj sporočiti. Da torej ne skuša zgolj govoriti kar nečesa – ker, češ, saj tako ali tako nihče ne gleda; saj tako ali tako ni Boga –, denimo tako, kot to dela Chat GPT, ali tako, kot to dela Harrisova, ko je soočena z resnimi političnimi vprašanji. Besedi daje integriteto to, da jo daje nekdo z integriteto.

Vsi smo Harris

Obnovimo lekcije:

  1. Moč je sladka
  2. Ne gre zame
  3. Govor zahteva integriteto, enotnost besede in človeka

Kar nekaj lekcij. Tudi zame, za vse nas … Vsi smo Harris. Vsi si želimo moči; vsi mislimo, da gre pravzaprav za nas, da smo mi v središču; in vsi mislimo, da moramo nekaj reči, ko smo vprašani, ko bi pa vendar lahko rekli “ne vem”, morda molčali, ali pa preprosto spremenili svoje življenje, kot bi rekel nemški filozof Peter Sloterdijk.

Odlična učiteljica torej, tale gospa Harris. Predsednica pa … kaj pa vem.