Včerajšnji boksarski boj na olimpijadi je razpištolil polovico zahodnih javnosti. “Kako lahko dovolimo moškemu, da tekmuje proti ženski?” je norelo iz vseh por socialnih omrežij. Veseli, da je končno jasno ko beli dan, da je z LGBTQI+ ideologijo nekaj hudo narobe, smo, so in ste toliki pograbili priliko, da bi izrazili svojo pripadnost razumu, pravičnosti in “stari dobri kmečki pameti”. Žar je bil močan – ker se vse skupaj nabira že dolgo časa, in ker je pogled na boj med očitno premočnim nad očitno šibkejšim tako rekoč definicija nepravičnosti –, tako da je bilo razmah nekakšne “svete jeze” tako rekoč nemogoče ustaviti. Češ, kar je pa preveč, je pa preveč. Svetovne, domače figure, javnomnenjske osebnosti, celo naša gospa predsednica, vsak je dodal svoje.
Tudi sam sem, podkrepkljen z zavestjo, da je kratica LGBTQI+ in ves njen pomenski ruzak upravičena tarča kritik, dodal svoje, širokoustil o zgodovinskosti te zadeve in podobno. Nato sem prišel na sled še nekaj novih informacijam in – objavo izbrisal.
“Če bi se pred 100 leti, ko miselnosti nekakšne radikalne vključujočosti oz. LGBTQI+-ovstva zlepa še ni bilo na vidiku – kvečjemu obratno –, Imane kvalificirala na olimpijske igre, ne bi bilo o njeni uvrstitvi v žensko kategorijo nobenega dvoma.”
Alžirska športnica Imane Kalif ni transspolna oseba v smislu, da bi spremenila spol in bi se zdaj kot “v resnici biološki moški” bojevala proti biološkim ženskam. Kolikor razumem, je interspolna oseba s spolno androginim telesom, z nekaterimi ženskimi spolnimi organi ter ‘moškim’ kromosomskim zapisom. Menda. Že od rojstva jo imajo za deklico oziroma za žensko. Če bi se pred 100 leti, ko miselnosti nekakšne radikalne vključujočosti oziroma LGBTQI+-ovstva zlepa še ni bilo na vidiku – kvečjemu obratno –, Imane uvrstila na olimpijske igre, sicer v kaki drugi disciplini, saj takrat ženske še niso boksale, ne bi bilo o njeni uvrstitvi v žensko kategorijo nobenega dvoma. Takrat namreč še niso preverjali kromosomske “identitete” športnikov in njihove ravni testosterona. Čeprav silna in možača – Imane je ženska, to bi bilo vsem jasno.
Biološka določitev in pravičnost
Če je Imane glede na telesne spolne atribute “očitno” ženska, in če jo tudi zato vse življenje imajo za žensko, potem bi pripisovati ji, da je “v bistvu moški”, ker da tako dokazujejo nekakšne laboratorijske raziskave, pomenilo, da povsem podrugotimo polje “življenjske izkušnje” napram nekakšni hladni znanstveno-materialistični raziskavi. Pomenilo bi, da zapademo temu, da iščemo v materiji bistvo človeških pojavov, ki jih vendarle določa tudi polje kulture, polje pojmovnega, polje življenjske prakse.
Zato si lahko čisto dovolimo, da v športnih kategorizacijah na moške in ženske ne delamo razlik s siceršnjo identifikacijo tekmovalcev. Gre pač za “telesno izjemne ženske” — in ali ni to po svoje definicija vrhunskega športnika? V tem primeru se sicer prepustimo možnosti, da bodo v ženskem športu z veliko stopnjo gotovosti zmagovale ženske s spolno ambivalentnim telesom, a berem, da je to tako ali tako že trenutno stanje.
Politični žar, potihni
Glede na ves ljudski žar, slep za to, da je lahko kaka situacija preprosto bolj kompleksna, kot bi si morda zagreti političniki želeli, pri tej stvari čisto rad pretrpim očitek prevelike zadržanosti. Na vsak način pa stvar kliče k razmisleku.
Vse skupaj me spomni na drugo “zgodovinsko” fotografijo teh dni, na obstreljenega in okrvavljenega Trumpa, ki vabi k boju, in na razmislek Paula Kingsnortha izpred nekaj dni. Hitro nas povleče.
Pojavi v družbi so lahko kompleksni in zahtevajo trezen razmislek. Politične identitete pa znajo rušiti moč razuma (s tem pa moč pravične sodbe) bolj kot karkoli drugega, saj je biti borbeni del skupine, del “plemena” nekaj najbolj poželjivega. Zato se je treba znati kdaj tudi ustaviti. V imenu razuma in resnice. Ni vse politično, čeprav je pregrešno sladka misel na to, da je.
Sicer pa menim, da moramo LGBTQI+ ideologijo premagati. O tem pa kdaj drugič.
***
(zapis je bil zadnje posodobljen 4. 8. ob 9:00)