Odzivi na Trumpov ukaz o višjih carinah na uvoz iz Evrope in drugih držav so bili v glavnem negativni in se sučejo okrog argumenta, da z njimi pravzaprav nihče nič ne pridobi. Niti Američani ne. Ker da ekonomija ni ‘zero sum game’, ampak je igra, kjer več ko sodeluješ in bolj odprt ko je trg, bolje bo, vsaj na koncu, za vse. Mislim, da ni čisto tako. Mislim, da se da pokazati, da so carine v resnici – kul.
Zakaj? Ker vodijo k osredotočenju na lokalno. Ker omejujejo vsesplošno mobilnost dobrin in blaga in s tem povezano abstraktnost ekonomskih odnosov. Otežujejo trgovanje z nekom, ki ga ne poznaš in za kogar ti v principu ni mar. Težijo h krepitvi dejanskih, realnih odnosov, ki so vselej že obarvani z vrednoto lokalne, narodne ali pa regionalne solidarnosti.
Alternativa: sterilna kontraktualnost
Za razliko od tega je globalna ekonomija bolj ekonomija interesa. Jaz hočem to, ti to, jaz imam to, ti pa to, ergo: trgujva. V imenu najinih lastnih interesov. Pogodbenost, pravimo. Pravzaprav me o tebi ne zanima nič razen tega, da si pripravljen izmenjati neko dobrino za mojo dobrino. Tujca prej, tujca kasneje – in vendar: sodelujeva, pravimo. Sodelujeva, my ass. Seveda, sodelovanje hudičev, to je vedel že Kant. Dodajte še 12 developmental goals OZN, pa imate tisto pravo, sterilno, kontraktualno ljubezenskost, globalni mir brez obraza.
Carine so kul. Ker ustvarjajo kvalitativno razliko med ekonomijo (izmenjavo dobrin in storitev: tj. človeškim početjem) znotraj nekega populusa, ljudstva, skupnosti z vsaj ohlapno opredeljivo identiteto, in med ekonomijo kot pogodbeno izmenjavo na polju nekakšne abstraktne množice potencialnih partnerjev. Karkoli že ta stekla beseda ‘partner’ pomeni … Carine širijo sumničavost do ideje proste globalne trgovine kot najvišjega principa družbenega urejanja. Ker “moramo najprej poskrbeti zase.” In poetični prizvok te izjave ni fašizem. Je ojkonomija. Skrb za dom.
Carine odgovarjajo na novo tehnološko in etično relevantno okoliščino: na veliko, neprecedenčno mobilnost blaga. Neka dobrina oziroma blago (recimo lonec) se pred nami pojavi skoraj kot od nikoder, kot iz nebes – ali iz pekla. Hokuspokus in je pred vrati. Ni važno ne kdo ga je naredil in kako se ta delavec ima, kje je bil ta lonec narejen, niti kaj drugega. Zdi se nam, da smo s plačilom predpisane vsote Amazonu pokrili etične stroške lonca v našem naročju. To lahko vodi v popolno abstraktno, kalkulativno dojemanje vsega ekonomskega, vsega materialnega, morda celo vsega človeškega početja kot takšnega.
Bi žlikrofe?
Vodi nas v misel, da je ekonomija nekaj v principu nepolitičnega in onkraj-etičnega. Da gre za kontraktualno stvar zasledovanja lastnih interesov. Stvari ne vidimo več kot neizbežno vpetih v ekonomijo ljubezni. Kot nekaj, kar bi bilo povezano z vprašanjem: Kdo je stesal mizo, na kateri zdaj to pišem? Bi mu zdaj morda teknili žlikrofi? Miza je namreč zelo dobra. Namesto tega jih dojemamo kot nekakšne čiste uporabne enote. – Wrong. Falsum. Ničesar ni, kar ne bi bilo že del etične ekonomije, ekonomije bodisi ljubezni bodisi nasilja.
In carine se tega zavedajo. Zato carine obdavčijo to “abstraktnost”. Da bi spodbudile prioritizacijo realnih odnosov, carine obtežijo odnose, ki po naravi stvari težijo k abstraktnosti in golemu egoizmu. Če te namreč ne poznam, če kratko malo ne vem za tvoj obstoj, dragi nepoznani delavec iz Šenzena, me v povezavi s krožnikom, ki si ga izdelal, zanima le krožnik in ne ti. Ampak – noben krožnik ne obstaja zunaj polja etike. Carine naslavljajo to dejstvo.
Podobno kot poudarjanje ‘pravične trgovine’ (fair trade), le da so carine bolj radikalne. Brezprizivno prioritizirajo bližino kot situacijo, ki da ima več potenciala za uresničenje prepoznanja medosebnega dostojanstva in ljubezni in za vzajemno doživljanje veselja ob dejstvu izmenjave/obdarovanja. Prioritizirajo bližnje, ker se z razdaljo pač veča anonimnost odnosa do potencialnega ekonomskega ‘drugega’, s tem pa nevarnost docela egoističnega in zasezainteresiranega odnosa napram temu ‘partnerju’. Ta partner namreč ne obstaja več kot dejanska oseba, delavec, bližnjik, ampak le še kot abstraktni proizvajalec (niti to mi ni mar, ali gre za človeka ali za stroj).
Carine kot pot h globalnemu
Odnos med Vrhničanom in Vrhničanom ali Slovencem in Slovencem je v principu bolj dejanski in vpet v predpostavko inherentne duhovne, zgodovinske, socialne, ontološke solidarnosti, kot velja za nek izrazito imaginaren odnos med Slovencem in, kaj pa vem, Bangladežanom – ki je sicer najbrž prav fajn, seveda. Pa če si še tako v obraz mečemo prosojnice OZN-jevskih kozmopolitističnih konferenc. Bližina je fizikalno dejstvo, ki ima etične posledice. Obstaja nek red skrbi in odgovornosti. Ordo amoris. Najprej sem v odnosu z bližjim, nato z daljnim.
Na eni strani imamo torej ideal osebnega in odnosnega, na drugi strani pa podobo gole volje, istosti, svojosti, asertivnosti interesa in podobo njegovega družbeno-sistemskega izraza: proste trgovine. Carine lahko vidimo kot nek vmesni mehanizem, ki po eni strani varuje osebno, lokalno, realno in konkretno, hkrati pa tudi širše globalne odnose vpenja v polje pravičnega, etičnega, politično požegnanega. S carinami namreč ‘plačamo’ za nevarnost etične slepote, ki jo prinaša razdalja. (Poskusite se poročiti brez šrange!) Tem bolj tuja sva si, tem bolj se cariniva (da se tako ubraniva pred vzajemnim izkoriščanjem). Tem bolj blizu sva si, tem manj se cariniva. Na koncu se pač že kar poljubljava. <3