Zaostajam.
Že vsaj sto pesmi
za sabo.
Nisem, recimo,
zapisal besed
v epitaf na svoj
prvi nagrobnik.
Nisem zarisal korakov
v tla, kjer sem živel –
kaj živel, le čakal!
Nisem se slekel,
ko "Nag sem!" je vse,
kar bi bil lahko rekel.
Nisem zapisal sonetov,
ko ljubil sem grudi
ljubezni neizpete.
In tudi nisem objavil
novice o izstopu iz
plemena otroške resnice.
Nisem zakričal, ko je
govorica zvenela
kot prvenec kiča.
Nisem molčal, ko je
molk bil vse, kar
bi iskreno dejal.
Nisem govoril besed,
ki sem mislil jih,
nisem zarisal gest,
ki verjel bi v njih.
Znašel sem se
sredi hrupne ulice
svojega neopisanega
življenja.
A z vsako besedo
sem bliže.
Z vsako vrstico
je tišje.
Vsaka pesem
obliž je.
In če mi uspe,
le izpišem jo
in blodnja zlevi se
vsaj v slutnjo
obrisov.
A – zaostajam.
Še vedno.
Skoraj sto
pesmi za sabo,
za svojo besedo.