O našem spletnem in notranjem sebe-uprizarjanju je bilo že toliko neizgovorjenega, da je katerakoli izhodiščna točka pravzaprav boljša kot nič. Tako da kar začnimo.
Najbrž smo se vsi, ki smo kdaj kaj objavili na IG, soočili z neko čudno tesnobo ali vsaj neprijetnim občutkom. Sam se tam počutim prav gol. Kot bi me preganjalo vprašanje: zakaj si objavil prav to? In ta pritisk je tako velik, da pogosto naknadno kaj kmalu story kar umaknem. “Ne, nisem to!” Ali: “Kaj drugega bi me precej bolje izrazilo kot to. Ko bo nek daljni znanec-bivši-še-kar-dober-znanec videl ta story, bo mislil, kako to, da je objavil ravno to?”
Ker bi na IG storije načelno lahko objavili skoraj vse, torej skoraj ves potek svojega življenja, se prek odločitve za objavo zgolj nečesa utrjuje predstava o nas samih, o samem sebi kot o – čisti predstavi.
Še drugače: Možnost učinkovite kreacije lastne socialne identitete povratno učinkuje na to, da sami sebe dojemamo kot neke vrste produkt, kreacija; in s tem kot nekaj izčrpnega; kot nekaj, kar v bistvu ni neskončno, neizčrpno, skrivnostno ter celo nam samim ne poznano. Začnemo verjeti, da smo vir lastne identitete.
Vprašanje: Kdo sem? se prek digitalizacije naše identitete prelevi v vprašanje: Kako bi se rad kazal? In – če imam že možnost izbire, se pred nas postavi še naslednja preobrazba vprašanja: Katera identiteta je najbolj “učinkovita”, “privlačna”, “všečkljiva”? – Ker človeške čustveno-umske sposobnosti niso ravno neskončne, da bi zmogli neprestano ločevati med našo “zgolj spletno identiteto” in našo “resnično identiteto”, se naša “spletna identiteta” prelevi v velik del naše dejanske podobe o sebi.
Ker imamo vtis, da se lahko precej učinkovito, torej z dejanskim vplivom na to, kaj drugi menijo o nas, povsem svojevoljno prezentiramo, se krepi občutek, da smo predvsem enovita ideja o nas samih; da smo v pomembnem smislu to, kar bi bilo mogoče o nas misliti iz relativne distance (torej to, kar bi utegnil o nas misliti nek random follower na instagramu). Krepi se občutek, da smo razmeroma preprosto opredeljiva in izčrpna oseba. Takšna, ki jo lahko uspešno popredalčka nekdo, ki si za nas vzame denimo 15 sekund. En story. Nekdo za 10 sekund delovnega spomina. Primer: “Wannabe katolik, glasbenik, wnb pesnik in filozof, pretenciozni kolumnist, Pesmi o nebesih, Želimlje, kaj je sploh z njim; a se je čist zapustu, al kaj. A ima sploh punco.”
Nikjer nisi res ti
V nobenem dejanskem odnosu nisi povsem to, kar v resnici si. (Razen – a k temu pridem v nadaljevanju). Vse socialne situacije razkrivajo del tebe na povsem unikaten način. Ko sem ob Danijelu, recimo, sem drug(ačen) kot denimo ko sem v razredu otrok. Ko sem doma doma in so doma vsi razen tega in tega, ali pa tega in tega, sem spet drug. Vedno sem drugačen. In tako sem tudi, če smo že pri tem, na Facebooku drug(ačen) kot na Instagramu, tam drugačen kot na Twitterju, tam kot v Družini, tam kot v Delu, na Fokuspokusu … Ta drugačnost ni izraz nepristnosti, ampak ravno obratno: temeljne neizčrpnosti človeške osebe in nenadomestljivosti posameznih oseb, kontekstov in situacij za razkritje prav tistega dela našega bistva/osebnosti.
Seveda se potem vprašamo: pa kdo jaz sploh sem? Socialna omrežja nas napeljujejo na idejo, da so naše identitete razmeroma ploske, statične, ozke, preproste. Ker ta omrežja spodbujajo način sebe-predstavljanja, ki naj bi bil vsaj v nekem smislu koherenten. “Poet!” “Bloger!” “Šiva volnene gumbe!”
Odgovor na vprašanje, kdo jaz sploh sem, je sicer, vsaj v teoriji, razmeroma preprost. Si ta(k), kakršen si pred Bogom. Pred lastnim nepoznanim, drugim, lepim – ki te presega in kliče … Blaž!
Seveda bi nekateri rekli: si ta(k), kakršen si sam s sabo, sam pred sabo – češ, to je isto kot biti pred Bogom. Mislim, da ni. Pred sabo si lahko neka obična cmizda, ki se vali iz dneva v dan. Pred Bogom si neprestano klican kot skrivnost, kot uganka, kot nekdo, ki si si nepoznan; kot ta, ki ga prav mogoče čez 3 sekunde ne bo – ker se Bog odloči, da me slednjič “pokliče”. Pred Bogom sem kot ta, od katerega se zahteva življenje in smrt; torej moje vse. Bog me po definiciji presega. Po drugi strani pa se sam po definiciji ne presegam; ampak sem v nekem precej zdravorazumskem smislu s sabo celo istoveten. “Jaz sem jaz” se zdi kot povsem korektna in pravilna izjava. Pred sabo nisem tako zelo klican k lastnemu preseganju. Pred sabo sem lahko tudi, kot rečeno, povsem brezvezen. Bog pa me sodi, kliče, gleda.
Cerkev kot božja hiša naj bi bila torej prostor, kjer sem klican radikalno, povsem, povsem izven vseh drugih vlog. Celo in predvsem izven vloge “samega sebe”. “Jaz” (in vsi vemo, kako je podoba o nas samih dolgočasna) tja preprosto ne sodi. Razen kot nekaj, kar se uleže na oltar.
Pravzaprav bi bilo mogoče razmišljati o cerkvi, oltarju, kot nekakšnem ultimativnem “socialnem omrežju”: prostoru, kjer se celega objaviš. tu sem. nag, ves. ampak pred Bogom; ne toliko pred drugimi; čeprav tudi pred drugimi. ampak predvsem pred Bogom.
***
Bodi zaenkrat dovolj. uvod v (est)etiko osebnega uprizarjanja – huh, pa to bi lahko bilo razmišljanj za celo knjigo. Pozdrav vsem, ljubezni na drugem koncu vesolja
lots of love and compassion
***
Naroči se na listo bralcev