Če je Bog Logos, beseda, misel, smisel – in krščanstvo pričuje, da je – potem besede in misli niso nepomembne. Niso nekako “drugotne” glede na svet, ki naj bi kakor da obstajal neodvisno od naših misli.
Moderni svet nas navaja na drugačno vizijo. Na zapostavljanje besede in misli. Skozi moderne, ateizirane oči, svet najprej je. Nekakšna materialna danost. Kamen, drevesa, planeti, črna snov. Vse človeško besedovanje o svetu je zgolj nek naknaden in neskončno netočen opis sveta. Naša besedovanja so običajno ujeta v egoizem – vse je nekakšen poskus rešiti samega sebe. Torej: O svetu, sebi in vsem si govoriti to, kar nam pomaga shajati z obstojem (denimo: “Bog nas ljubi, vse je OK.” ipd.), čeprav je v resnici vse mnogo bolj brezdanje, brezkončno, črno, neopisljivo, nesmiselno.
S krščanskega vidika je to herezija. Ni vse, kar izrečemo, popolnoma netočno. Čeprav je v nekem smislu skrajno nezadostno. Krščanstvo izpričuje, da ni vse, kar je mogoče misliti in izreči, kratko malo laž, sebetolažeča laž, pač pa da je “nauk mogoč” (če se izrazimo malo v navezavi na Vzhod, morda kot njegovo zanikanje ali preseženje). In če je “nauk mogoč”, potem je še toliko bolj pomembno, da je pravi, resničen. Še drugače: Vprašanja o nauku ni mogoče zapostaviti. Kaj je resnica, ni kapricozna špekulacija. Je nekaj bistvenega. Kot če ti kamen pade na glavo in te – zaradi “resnične teže kamna” – spešta.
“Krščanstvo izpričuje, da ni vse, kar je mogoče misliti in izreči, kratko malo laž, sebetolažeča laž, pač pa da je ‘nauk mogoč‘”
Krščanstvo opozarja na zmotnost pristopa, ki misli in besedi ne daje nobene teže, saj da naj bi bil materialni svet oziroma vesolje kot nekakšna “totalna” in nepremična danost, popoln vzročno-posledični kompleks neskončno večji in močnejši in nespremenljiv od naših “predstav”, “vizij” in “naklepov”. Beseda in pojmovanje ima ključno vlogo pri razumevanju sveta, nas samih. Konec koncev tudi sam Bog ne ustvari sveta z golim aktom volje, ampak z besedo: “Bodi svetloba!” Očitno ima Bog nekaj z Besedo …
Krščanstvo oznanja, da je mogoče Boga klicati po osebnem imenu. Vsaj eno od Božjih oseb, po dostojanstvu enakih. Jezus. Jezus Kristus. To je resnično ime resničnega Boga.
V luči neskončno velikega vesolja – in plejade civilizacij, bogov, predstav o božanskem, človeškem – se takšna zatrditev zdi seveda milo rečeno pretenciozna, domišljava in celo nasilna do drugih predstav. Morda celo kot kičasta. Do očitnosti pretenciozna. Ljubi Bog, kič! Ampak da. Ta kičastost krščanstva – torej možnost, da se božje razodetje sprevrne v kič, v nekaj smešno predvidljivega, hkrati oholega, nekaj boleče očitno praznega – je nekaj, s čimer Bog računa. Da, krščanski Bog si upa utrpevati celo kič; sebe kot kič. Če je to cena, ki jo mora plačati, da se približa tako kičasto-grešni naravi človeka.
Krščanstvo meni, da pri trditvi o Jezusu Kristusu kot Bogu ne gre za izjavo, ki bi bila pretenciozna s strani človeka oziroma neke, denimo krščanske “religijske skupnosti”, ampak za trditev, ki je mogoča šele zaradi božje ponižnosti. Bog se konkretizira, ker on tako hoče.
(Naš materialistični um preprosto ne more sprejeti možnosti, da lahko Bog kaj naredi v zgodovini. Tako zelo smo Boga izenačili z vesoljem, z Nujnostjo vesolja, z neko golo Močjo, da je misel na nek specifični božji dej v zgodovini za nas popolnoma nepredstavljiva. Ampak – jebat ga, tako pač je.)
Ime, Logos, Beseda, Misel – tudi misel, ki jo boste mislili v nadaljevanju svoje življenjske poezije (torej po koncu branja tega bloga) – je pomembna, celo bistvena. To, kar se zdi “nebesedno” (denimo dejstvo kamnov, materije, zemlje, vesolja), ni temeljno prvotneje od “besed” in “predstav”. Krščanstvo živi v napetosti med Božjo presežnostjo in Božjo bližino. Med Bogom, ki je skrivnost, in Bogom, ki se je razodel do konkretne zgodovinske osebnosti konkretno, do Njegovih besed konkretno, do besed njegovih otrok (nas) konkretno.
Ateistična modernost je, za razliko od tega, metafizika popolnega molka, kaosa, naključij, popolne skrivnosti, nevednosti. (Kot odgovor na pretirano “vedni” srednji vek svoj čas sicer dragocena maža, a … maža, pa stvar sama).
“Kolikor je Bog Beseda, toliko tudi tvoja beseda, umevanje, razmišljanje ni vse počez le prazna laž; nekaj popolnoma brezpredmetnega. Ne. To je to.“
Naj zaključim s povzemanjem neke Kocijančičeve misli (morda jo tudi on od kod drugod povzema): Če želimo biti dosledni “apofatiki” – se torej dosledno vzdržati kakršnega koli pozitivnega izrekanja o Bogu (kaj/kakšen Bog je) – se moramo o Bogu vzdržati tudi te misli/izreke, da o njem ni mogoče ničesar izreči. Bog sam ni zavezan lastni “apofatiki”. Bog se lahko – če tako hoče – da izreči, da poimenovati. In to je vse še del molčeče teologije. Teologije, ki se želi le odreči ukalupljanju Boga v človeške predstave.
Če želimo biti dosledno teološko “ponižni”, moramo tudi Bogu dopustiti možnost lastnega ponižanja in ga ne neprestano zavezovati njegovi lastni presežnosti.
In v tem kontekstu Bog, razodet kot Beseda, kot Sin, “ki se je naselil med nami”, daje Besedi neverjetno dostojanstvo. Beseda in misel nista le dve različni besedi za različne moduse laganja in varanja (v smislu: “Vse je maya”, iluzija). Ne. Beseda in misel imata potencial, da na poseben način deležita v resnici, v dobrem, v lepem. To je ključna razlika med krščanskim in modernim pogledom na stvarnost. In na Boga. Zato vse tole, kar se zdaj greš – tole, kar ravnokar počneš v glavi, da – ni tako nedolžno, kot se morda zdi. Še posebej pa ni skrito. (V smislu, da bi očitnost sveta – mize, telefona, postelje, stropa … – tem ‘vidnim stvarem’ dala večjo težo, večjo resničnosti). Ne, tvoje misli so nekaj zelo očitnega (pred Bogom-Logosom, pred tvojo lastno resnico). Vse je očitno. Preljubi …