Danes zjutraj se mi je utrnilo, da lahko ljudje drug drugemu govorimo preko sanj. Da, ljudem okoli sebe lahko govoriš v njihovih sanjah. To ni ezoterično-spiritualistični stejtment. Mislim, da je stvar razmeroma jasna, preprosta in ne terja vere v “duhove” v smislu novodobnih duhovnosti. Gre za tole: Kot osebnost prebivaš v življenju ljudi, ki te poznajo (tem več ljudi te pozna, tem v več resničnostih živiš). Prebivaš tudi v njihovi duševni ter duhovni stvarnosti. Kot podoba o nekem človeku, človeku z imenom. “To je Blaž.” Ali pa, da se ne potopimo pregloboko v vulgarno resničnost: “To je Jan.”
O Janu veš to in ono. Recimo: “Jan je klen, govori s takšnim naglasom, spozna se na oblikovanje pohištva, rad hodi v hribe; redkobeseden je; oblači se tako in tako, obraz ima tak in tak. Nikoli ga nisem slišal govoriti o svojih domačih.” In tako naprej in tako naprej. Zanimivo je, da znanec v meni ne prebiva le v vsem tem, kar o njem vem, pač pa tudi v vsem, kar sem o njem morda nekoč vedel, zdaj pa ne več. Prebiva torej tudi v podobah, besedah in zaznavah, ki utegnejo še vedno hraniti moje nezavedno, moje spomine, moje gradivo za sanje. Denimo to, kako je nekoč sredi maše pogledoval na uro, ne ravno pobožno. Kakorkoli že: V sanjah se ti prikaže – Jan. In te samo tiho gleda. Ali pa ti reče: Kdaj gremo špilat? Ali pa odkima, ali pa reče: “Imaš to!” Čutiš, da iz srečanja zeva resnična srž Janove osebnosti, kakor si ga spoznal. Kakor se ti je pokazal.
Osebnost izraža samo sebe onkraj konkretnih dejanj. Pričuje o neki resnici, ki v konkretni situaciji morda ni v prvem planu.
Sanje
Govorim iz osebnih izkušenj. Nedavno me je v sanjah nagovoril nek znanec. Njegovo sporočilo je bilo povsem konsistentno z vsem, kar vem o njem. O njej. Še posebej glede na to, da o njej vendarle nekaj “vem”; pred deset in več leti smo bili precej skupaj. Imel sem vtis, da me je nagovorila njena etična in duhovna senzibilnost. Sporočilo in način govora, no, “vpitja”, so izražali njene vrednote – hkrati pa je bilo, in to je pomembno, zame (kot sanjavca, kot prvoosebnega sanjavca) popolnoma presenetljivo. Bilo je namreč razmeroma neprijetno in ostro, grobo. Ni torej šlo, vsaj na prvo žogo ne, za potrjevanje moje moje ustaljene pripovedi o svetu in o samem sebi. Ni šlo za potrjevanje, pri katerem bi za zunanje upravičevanje tega solipsizma zgolj zlorabil imena, obraze in celostne osebnostne “avatarje” posameznih oseb iz svojega življenja.
Seveda vsega tega, kar sem doživel v sanjah, omenjena znanka ni res rekla. Omenjenih besed ji ne morem očitati. In spet – ali ni vendarle v njeni pojavitvi v mojih sanjah globok odtis njene resnične osebnosti, ki pa jo je vendarle skovala sama? Gre torej za nekakšno ustvarjalno “ekstrapolacijo” osebnosti. Zanimivo in odločilno je prav to, da si tega ali takšnega srečanja, dialoga in te in takšne nagovorjenosti ne moreš zamisliti brez te osebe; brez njene unikatne osebnosti. To osebnost pa je oblikovala prav ona, ona sama, v vsej njeni svobodi. In tu govorimo o – komunikaciji prek sanj.
Razločevanje duhov
Tu pride na vrsti tudi to, čemur se v krščanski duhovnosti reče razločevanje duhov. Ali je treba to izkušnjo zaradi njene nevrednosti oziroma ničevosti zavreči, pozabiti, pustiti vnemar – ali pa jo je, ravno zaradi njene bogate sporočilnosti, vredno in potrebno pestovati, kontemplirati ter ji prisluhniti?
Z neko teološko občutljivostjo bi se lahko vprašali, ali se mi v konkretnem doživetju ta oseba kaže v svojem temeljnem poslanstvu; v svoji unikatni dobrosti, v njenih talentih? Ali pa mi to videnje podaja skrivljeno podobo te osebe – bodisi da sem to podobo skrivil jaz, bodisi sanjski duhovi (duh, zli duh?), bodisi sama oseba, ki je sebe uprizorila, upodobila na neunikaten, in torej na neresničen, skrivljen, lažni način; ki je torej postala ‘grda osebnost’? Ta vprašanja terjajo tenkočutno presojo.
Kako torej govoriti drugim prek sanj?
Kot osebnost presegaš neposredne učinke svojega delovanja. Če nekomu ljubeznivo pokažeš cvetoči cvet v bližnjem grmičevju, se učinek tega “dejanja” ne izčrpa z njegovim neposrednim odzivom – denimo s tem, da naslovnik tvojega nagovora za hip, za par sekund doživi neko blago veselje, ki ga izrazi z vedrim obrazom in nakazano hvaležnostjo. Tvoje dejanje ima učinke še naprej – v tem, da ta oseba to nežnost prepoznava kot nekaj resničnega, kot nekaj, kar obstaja; v tem, da to nežnost poveže s tvojo osebnostjo, tako da tvoj obraz in dejstvo, da obstajaš, vsaj do neke mere postaja apostol (poslanik) nežnosti, dojemljivosti za lepo, za solidarnost v majhnih gestah pozornosti in tako naprej. Velja pač vse tudi obratno. Če se recimo neprestano nekaj zmrduješ, poležavaš ali pritožuješ.
Kot je zapisal francoski filozof Blondel: namen tvojega dejanja presega njegove dejanske učinke. Vedno si že več, kot misliš, da si. Vedno imaš večjo moč – za dobro in za slabo.
To, kar boš drugim rekel v njihovih sanjah, je vsaj do neke mere v tvojih rokah. Tudi to, da se oziroma da se ne pojaviš v nekogaršnjih sanjah, je do neke mere v tvojih rokah. Pač glede na to, koliko in na kakšen način vstopaš v njegov (budni) svet. Če ne vstopaš, pač njegovo resničnost, tudi njegov sanjsko-duhovni, intuitivno-imaginalni svet prepuščaš drugim, prav mogoče bolj zloveščim podobam in osebnostim.
Tudi to, koga pripustiš v svoje sanje – tudi to je deloma v tvojih rokah. Pač glede na to, komu ali čemu daješ pozornost. In spet se izkaže: večjo moč imaš, kot se ti zdi.
Pošasti, angeli, škratje, vilinci, … Če vem, da to, kar naredim na viden način, v času budnosti, ostaja tako ali drugače vidno tudi v času spanja in tam postane še bolj to, kar je bilo – kaj bom naredil? Kako bom živel? Kakšen angel hočem biti