Danes zjutraj se mi je utrnilo, da lahko ljudje drug drugemu govorimo preko sanj. Da, ljudem okoli sebe lahko govoriš v njihovih sanjah. To ni ezoterično-spiritualistični stejtment. Mislim, da je stvar razmeroma jasna, preprosta in ne terja vere v “duhove” v smislu novodobnih duhovnosti. Gre za tole: Kot osebnost prebivaš v življenju ljudi, ki te poznajo (tem več ljudi te pozna, tem v več resničnostih živiš). Prebivaš tudi v njihovi duševni ter duhovni stvarnosti. Kot podoba o nekem človeku, človeku z imenom. “To je Blaž.” Ali pa, da se ne potopimo pregloboko v vulgarno resničnost: “To je Jan.”
O Janu veš to in ono. Recimo: “Jan je klen, govori s takšnim naglasom, spozna se na oblikovanje pohištva, rad hodi v hribe, iz njega seva hkrati neka trdnost in hkrati zev negotovosti, redkobeseden je; oblači se tako in tako, obraz ima tak in tak. Nikoli ga nisem slišal govoriti o svojih domačih. O njem vem to in to. Rad ima nogomet. Enkrat sva skupaj igrala biljard in sem zmagal, ker je še preden bi moral pognal v luknjo črno kuglo. Menda še ni poročen, čeprav je že dolgo v neki zvezi.” In tako naprej in tako naprej. (Hipotetični) Jan pa v meni ne prebiva le v vsem tem, kar o njem vem, pač pa tudi v vsem, kar sem o njem morda nekoč vedel, zdaj pa ne več, pa to utegne še vedno hraniti moje nezavedno. Denimo ta ali oni detajl na to, kako je nekoč gledal na uro sredi maše, prav malo nepobožno. Tega morda ne vem, pa morda sem vedel. Kakorkoli – gremo zdaj na sanje.
V sanjah se ti prikaže – Jan. In te samo tiho gleda. Ali pa ti reče: Kdaj gremo špilat? Ali pa odkima, ali pa reče: “Imaš to!” Čutiš, da iz srečanja zeva resnična srž Janove osebnosti, kakor si ga spoznal. V vsej njegovi enigmatičnosti, zadržanosti in hkrati tihi plemenitosti.
Osebnost izraža samo sebe onkraj konkretnih dejanj. Pričuje o neki resnici.
Kot sem namignil že zgoraj, govorim iz osebnih izkušenj. Nedavno, ponoči, me je v sanjah nagovorila neka oseba, ki je v mojem življenju razmeroma “stranski lik”; znanec. Njeno sporočilo je bilo povsem konsistentno z vsem, kar vem o njej. Še posebej glede na to, da o njej vendarle nekaj “vem”; pred deset in več leti smo bili precej skupaj, sošolci. Imel sem vtis, da me je nagovorila njena etična in duhovna senzibilnost.
Sporočilo je izražalo njene vrednote – hkrati pa je bilo, in to je pomembno, zame (kot sanjavca, kot prvoosebnega sanjavca) popolnoma presenetljivo. Bilo je namreč razmeroma neprijetno, grobo; ni bilo ravno laskavo. To omenjam zato, da pokažem, da ni šlo, vsaj na prvo žogo ne, za potrjevanje moje osebnosti, moje pripovedi o svetu; za potrjevanje, pri katerem bi za zunanje upravičevanje tega solipsizma zgolj zlorabil imena, obraze in celostne osebnostne “avatarje” posameznih oseb iz svojega življenja.
No, seveda tega ni rekla ta oseba. Gre za nekakšno ustvarjalno “ekstrapolacijo” osebnosti. Gre za to, da si tega ali takšnega srečanja, dialoga in te in takšne nagovorjenosti ne moreš zamisliti brez te osebe; brez njene unikatne osebnosti. To osebnost pa je oblikovala prav ona, ona sama, v vsej njeni svobodi. In tu govorimo o – komunikaciji prek sanj.
Razločevanje duhov
Tu pride na vrsti tudi to, čemur se v krščanski duhovnosti reče “razločevanje duhov”. Ali je treba to izkušnjo zaradi njene “nevrednosti”, morda “ničevosti”, zavreči, pozabiti, pustiti vnemar – ali pa jo je, ravno zaradi njene bogate sporočilnosti, vredno in potrebno pestovati, kontemplirati, ji “prisluhniti”?
Ali se mi tu ta oseba kaže v svojem temeljnem poslanstvu; v svoji unikatni dobrosti, v njenih “talentih”? Ali pa mi to ‘videnje’ podaja skrivljeno podobo te osebe – bodisi da sem to podobo skrivil jaz, bodisi sanjski duhovi (duh, zli duh?), bodisi sama oseba, ki je sebe uprizorila, upodobila na neunikaten, in torej na “neresničen”, skrivljen, lažni način; ki je torej postala ‘grda osebnost’? Ta vprašanja terjajo tenkočutno presojo.
Kako torej govoriti drugim prek sanj?
Gre torej za to, da kot osebnost presegaš neposredne učinke svojega delovanja. Če nekomu ljubeznivo pokažeš cvetoči cvet v bližnjem grmičevju, se učinek tega “dejanja” ne izčrpa z njegovim neposrednim odzivom – denimo s tem, da naslovnik tvojega nagovora za hip, za par sekund doživi neko blago veselje, ki ga izrazi z vedrim obrazom in nakazano hvaležnostjo. Tvoje dejanje ima učinke še naprej – v tem, da ta oseba to nežnost prepoznava kot nekaj resničnega; in jo, nenazadnje poveže s tvojo osebnostjo, tako da tvoj obraz in dejstvo, da obstajaš, vsaj do neke mere postaja apostol (poslanik) nežnosti, dojemljivosti za lepo, za solidarnost v majhnih gestah pozornosti in tako naprej. Velja pač vse tudi obratno. Če se recimo neprestano nekaj zmrduješ, lenariš in kar je še takega.
Kot je zapisal francoski filozof Blondel: namen tvojega dejanja presega učinke tvojega dejanja. Vedno si že več, kot misliš, da si. Vedno imaš večjo moč – za dobro in za slabo.
To, kar boš drugim rekel v njihovih sanjah, je vsaj do neke mere v tvojih rokah. Tudi to, da se oziroma da se ne pojaviš v nekogaršnjih sanjah, je do neke mere v tvojih rokah. To pomeni, da njegov sanjsko-duhovni, intuitivno-imaginalni (tako, z “L-jem”, Gorazd Kocijančič imenuje sanjskost, da se otrese fiktivne konotacije imaginarnega) svet prepuščaš drugim, prav mogoče bolj zloveščim podobam in osebnostim.
In, nadalje, to, koga pripustiš v svoje sanje, da ti spregovori – tudi to je deloma v tvojih rokah. Pač glede na to, komu ali čemu daješ pozornost. In spet se izkaže: večjo moč imaš, kot se ti zdi.
Pošasti, angeli, škratje, vilinci, … Če vem, da to, kar naredim na viden način, v času budnosti, ostaja tako ali drugače vidno tudi v času spanja in tam postane še bolj to, kar je bilo – kaj bom naredil? Kako bom živel? Kakšen angel hočem biti