Nikjer namreč ni na spregledu neke mladine, študentarije, ki bi izhajala iz krščanskih družin, pa bi potem krščanstvo temeljito prevprašala, ter nato ne vedela, kako naprej in kako se opredeliti, in ki bi jo to vprašanje resnično žgalo – z neko znanstveno-filozofsko pa tudi osebno vnemo. Zdi se mi namreč, da imamo kvečjemu ‘vernike’ in ‘od vere od padle’, in še ‘do vere indiferentne’ in ‘z vero že od prej sploh nepovezane’. Kje pa smo mi?
Sploh pa je opredelitev težja tudi spričo uvida v kulturno in intelektualno praznino, ki zeva v vsem tem ateističnem polu naše družbe, ki je s tem, ko je zavrgla klasično religioznost kot preživeto obdobje v razvoju človeštva, zavrgla tudi skoraj vso lepoto in bogastvo zahodne kulture, ki se je pod obnebjem dobrega Boga rojevala zadnjih 2000 let.
In sploh – če pogledam slabih sto let nazaj: zdi se, da takrat dostojnost (v zvezi s tem nekakšna moralnost) ni bila rezervirana za zgolj religiozni diskurz, ampak je (to vidim, ko gledam spoštovanega in ljubega Klementa Juga, ki o njem piše Vladimir Bartol) veljala vrednota krepostnega ravnanja tudi ljudem, ki so sicer stremeli nesmislu v oči, tj. ki so bili do neke mere ateisti, nihilisti, a to še ni pomenilo, da so spremenili spoštljiv odnos do ženskega telesa, pa do asketske drže pri urjenju volje… Danes pa se zdi, kot da ateistični diskurz ne premore takšne stroge morale, pa tudi šibke ne; ne premore sploh nobenega poziva k moralnemu izpopolnjevanju – morda v imenu diktature lepega, estetike – kot protipolu dobrega, morale?
Danes pa se zdi, da je Cerkev še edina zagovornica (stroge) moralnosti, dostojnosti. Kje še vidimo pozive k spoštovanju lastnega in telesa drugega, razen v cerkvi, čeprav gre za osnove življenja v resnici, v spoštovanju človeka kot človeka z radikalno telesom(-in-dušo). Kot da je v imenu veličastnosti in radikalnosti in pod bliščem ideje, ki so je presegla Boga (vrednotni liberalizem, nihilizem…), tudi sama materialnost, telesnost izgubila svojo vrednost kot absolutno vrednost; namreč, ker je Boga premagala ideja, je zato trenutno na oblasti ideja kot idejnost. No, saj je vse izgubilo svojo vrednost. Še najbolj pa čas. In prostor.
Seveda poti nazaj ni. Lahko pa iščemo ustrezne poti naprej.
Kdaj si bomo spet upali napajati se iz tradicije, iz dogem: In beseda je meso postala. Misliti duha in telo v neki posebni neločljivosti, brez nadvlade ali podvrženosti enega drugemu.