Tisti, ki meni, da je lahko zvest resnici, ne da bi najprej sprejel nek iracionalni aksiom za temelj svojega življenja, je prvi, ki mu lahko očitamo nezvestobo resnici.
Vera se zaveda, da gre v življenju za bitko med tem globljimi in tem lepšimi de facto lažmi, dočim ne-vera misli, da je mogoče življenje živeti smiselno in ohraniti zvestobo resnici.
Kdor vernikom očita, da niso zvesti resnici, naj se pogleda v ogledalo: Resnice ni. Verniki so to (prek podobe o Križanem) zapopadli kot véliko tragedijo bivanja, ter se podali na čudno, prečudno pot vere. Ti pa kot da še kar naprej verjameš v resnico. Kdo ji torej ni zvest?
“Mi smo zvesti resnici, ker ne verjamemo vanjo”, pravijo verniki. “Mi verujemo v Kristusa.”
Vsako prepričanje o resnični vrednosti življenja, ki ne izvira iz vere, je prazno. Življenje kot nekaj smiselnega je infantilna utvara, ki si jo pripoveduje človek, da upraviči svoj obstoj.
Pravi resnicoljubi so danes verniki: Priznavajo namreč, da je življenje samo na sebi nesmiselno ter da je potrebna iracionalna instanca, da lahko o življenju sploh razmišljamo kot o nečem sorazmerno smiselnem.
Kdor prezira zvestobo iracionalnim premisam (ki je značilna npr. za religioznega človeka), češ, da gre za nezvestobo resnici, spregleda, da so ravno one prve in najprej zveste resnici: Namreč tisti resnici, ki se zaveda, da znotraj realma faktičnega, resničnega, resnica ne obstaja.
Govorim o zavesti o načelni brezsmiselnosti vesolja, ki jo lahko preseže le noro, otročje, iracionalno, naivno zaupanje – vera.
Zdi se, da je povprečni ateist večji sanjač, saj je njegova vera nereflektirana: On je prepričan, da ne veruje. Vernik pa veruje. In to potrjuje z vso dušo in z vsem mišljenjem. – “Kristus!”
Ne govorim nujno o religiozni veri, pa vendar nujno govorim o veri, ki se zaveda, da je laž in ne verjame v zvestobo resnici.
Ne govorim nujno o religiozni veri, pa vendar nujno govorim o veri, ki se zaveda, da je laž in ne verjame v zvestobo resnici.
