Minister za zdravje opozarja: Prekomerna svoboda škoduje zdravju

Danes je moderno bit svoboden. Danes je in, da ne popustiš pritiskom drugih, okolice in svoje življenje vodiš resnično neodvisno. Cilj našega skupnega družbenega in političnega delovanja naj bi bil emancipirati ljudi, da bodo lahko vsi svobodno oblikovali in vodili svoja življenja. Najbolj zanimivo pri vsem skupaj pa je to, da se nam zdi tak cilj nekaj povsem samoumevno in neizpodbitno dobrega.

Pa ni. No, ni nujno. Gre za globoko ideološke zastavke. Od kod se je vzelo to naše naivno prepričanje, da bomo s povečevanjem možnosti izbire povečali dobrobit posameznika? Od kdaj si pa ljudje v prvi vrsti želimo svobodo od vseh norm in prisil? Liberalno-demokratski diskurz temelji na sledeči predpostavki o človekovih prioritetah: “Posameznikova največja želja je svobodno voditi svoje življenje.” Iz tega pa izpelje še moralno sodbo: “Vsako omejevanje posameznika pri uresničevanju te želje je zato moralno zlo.”

Če vprašate mene, je zgoraj omenjena predpostavka napačna. Človekova največja želja ni biti svoboden od vseh družbenih norm in prisil. Človek se namreč brez norm in prisil znajde v utesnjujoči praznini vseenosti in brez želja. Človekova največja želja ni toliko biti radikalno svoboden, kot je biti (radikalno) sprejet, biti spoštovan in biti uspešen pri zasledovanju prepričljivih ciljev. Človek si želi biti srečen.

Minister za zdravje opozarja: Prekomerna svoboda škoduje zdravju

Če ne zaradi drugega, zaradi zdravja
Zdi se mi, da je v zadnjih petdesetih letih prišlo do popularizacije nekih konceptov svobode, ki jih je bila sprva sposobna misliti (in morda celo živeti) le peščica najbolj drznih in v svetu idej živečih posameznikov – filozofov. Filozofski eksistencializem, ki promovira radikalno svobodo v samodoločanju, pa ni za nas, za ljudske množice. Antropološko gledano ta svoboda, da se v vseh aspektih samodoločim, presega naše sposobnosti – tak je vsaj moj laični vtis. Biti absolutno svoboden tako rekoč ni zdravo. Preveč je stresno, utesnjujoče in obremenjujoče. Ni “naravno”. In če kaj, nas bo pa apel na zdravje danes menda prepričal, da se vendarle malo umirimo s to svojo emancipatorno agendo.

Generiranje družbeno koristnih samoumevnosti
Samoumevnost, da je svobodno vodenje posameznikovega življenja neko najvišje dobro, je treba podvreči kritiki. Če je ta samoumevnost družbeno škodljiva, jo je treba zavreči. Ja, naloga sociologov, vedežev, humanistov, filozofov je generiranje družbeno koristnih samoumevnosti, je tako rekoč plemenito zavajanje ljudstva; kreiranje kulture, ki bo osrečujoča; izumljanje dobrih religij.

Zares! Zakaj ob zaskrbljujoči statistiki o razširjenosti depresije, anksioznosti, motenj spanca in podobno, nihče s prstom ne pokaže na družboslovce, in reče: “Napisali ste preslabo zgodbo! Zapovedali ste nedosegljive ideale! Ljudje so nesrečni.”

Danes je ravno obratno. Sociologi namesto da bi utrjevali osmišljujoče zgodbe z vsemi topovi rušijo simbolne svetove, da bi posameznike “končno osvobodili” vseh simbolnih prisil, vnaprej določenih družbenih vlog in pričakovanj. Vse v imenu svobode in emancipacije. Ampak sreča in občutek osmišljenosti sta vredna več kot naše naduto vrednotenje domnevne svobode. Zdi se, da popolna svoboda, da se samodoločimo, igra funkcijo boga, ki bi ga zdravorazumski razmislek že zdavnaj moral obsoditi nečloveškosti in ga poslati na smetišče zgodovine. Tam mu ne bo dolgčas. Treba nam je boljših religij, takšnih, ki bodo na človeka gledale malo manj idealistično in malo bolj stvarno, živalsko.

Tem manj izbire, tem več zadovoljstva in veselja

Nekje sem zasledil raziskavo, ki je ugotavljala zadovoljstvo z izbiro. Udeleženci eksperimenta so bili razdeljeni v dve skupini. Vsak udeleženec je narisal tri risbe, a le eno je lahko izbral in jo odnesel s seboj domov, s to razliko, da so člani druge skupine po parih mesecih dobili možnost, da, če želijo, izberejo drugo sliko, ali pa ostanejo pri svoji prvi izbiri. Kasneje so posameznike v obeh skupinah vprašali po stopnji zadovoljstva z lastno izbiro. Rezultati so pokazali, da so bili člani skupine, ki jim možnost ponovne izbire ni bila dana, bolj zadovoljni s svojo izbiro, kot so bili s svojo dokončno izbiro zadovoljni člani druge skupine, ki so lahko svojo prvotno odločitev spremenili. – Vem, da gre zgolj za en eksperiment, ampak: A ni več kot očitno?!

Antropološko gledano ta svoboda, da se v vseh aspektih samodoločim, presega naše sposobnosti. Biti absolutno svoboden tako rekoč ni zdravo. Preveč je stresno, utesnjujoče in obremenjujoče.

Tem manj svobodne izbire, tem več zadovoljstva. Ali bolj zmerno rečeno, prekomerna možnost izbire vodi v nižjo stopnjo zadovoljstva. – In zatira pogansko svobodo, razmišlja Gilbert Keith Chesterton, angleški pisatelj in apologet krščanstva izpred stotih let, v svoji udarni knjigi Pravovernost. Takole piše o omejitvah, ki jih posameznikom predstavljajo moralne zahteve, “nepriljubljene sestavine krščanstva”:

“Če pobliže preiščemo nepriljubljene sestavine krščanstva, se izkaže, da so prav te resnične opore ljudstva. Zunanji krog krščanstva je stroga straža moralnih odpovedi in poklicnih duhovnikov; a znotraj te nečloveške straže boš odkril staro človeško življenje, ki pleše kot otroci in pije vino kot možje, kajti krščanstvo je edini okvir za pogansko svobodo. V moderni filozofiji pa je narobe: njen zunanji krog je očitno umetniški in emancipiran, znotraj pa je obup.” (G.K. Chesterton: Pravovernost, str. 154)

Sam se zato zavzemam za človeku prijazno kulturo. In ja, upam si razmišljati, da sta človeku prijazna kultura in svobodi prijazna kultura dve različni stvári.

Leave a comment

Your email address will not be published. Required fields are marked *