RTV Slovenija je biser. Z besediščem Unesca bi lahko rekli, da je “zaščite vredna nesnovna kulturna dediščina”. Ali kot je nedavno zapisal slovenist Kozma Ahačič, Angleži imajo kraljico, Slovenci pa imamo RTV Slovenija. Da uvidimo vrednost tega bisera, ni treba veliko. Samo prižgemo radio, denimo program Ars, in takoj nam postane jasno, da imamo opravka z vrhunskimi kulturnimi vsebinami, ki vzdržujejo slovensko javnost na najvišji kulturni, estetski, intelektualni, duhovni ravni; ne le slovensko javnost, tudi slovenski jezik. Ampak tu se zatakne. RTV ni samo to. RTV niso samo omenjene oddaje in produkcijski standardi, na katere je ponosen vsak količkaj omikan Slovenec.
Dejstvo, da lahko na RTV-ju pokažemo na toliko vrhunskih in v kontekstu slovenske kulture preprosto daleč najboljših vsebin, je za razvozlavanje celotne godlje prej cokla kot pomoč. Ker je RTV še mnogo več. RTV je eden najbolj vplivnih oblikovalcev javnega mnenja pri nas. Ko pa enkrat izrečemo to, potem vidimo, da je sklicevanje na vrhunske standarde naivno. Seveda so standardi vrhunski. Ne le to. Najvišji so! Ampak ne gre za to.
Konec konsenza
Vsakomur je jasno, da gre pri stavki ertevejevcev za več kot zgolj to, kar se pove naglas. Seveda ne gre samo za “preprečevanje programske škode,” kot je dejal generalni direktor dr. Grah Whatmough. In seveda ne gre samo za “omejevanje strokovne avtonomije”, kot trdijo stavkajoči. Čeprav gre tudi za to. Ampak to ni bistveno. Bistveno je to, da gre za politiko.
Če si dovolim še malo kolumnistične pretencioznosti: Vedno bolj bo šlo za politiko. Doba tridesetletnega liberalno-demokratskega konsenza (ali pa vsaj njegovega privida) je končana. Modernost se podira. Marsikaj se podira. V tem kontekstu je stavka na Kolodvorski še nedolžna epizoda. Mnogo huje je. Mnogo huje bo. (Ali z moje disidentske, “skrajno-desničarske” perspektive: Vedno bolje bo.)
Bolj je dramatično kot radijske drame na Arsu
To, da je zrak, ki ga dihamo tu v Ljubljani, lev, napreden in tako dalje, to ni posledica nekakšnega Zeitgeista. To ni povezano s tem, da “ej stari, smo v letu 2022, če še nisi opazil?!” Vonj ljubljanskega zraka je stvar politično-ekonomske moči neke politično-ideološke opcije. No, ni samo to, ampak je v veliki meri tudi to. O tem najbrž govorijo tisti, ki govorijo o politično-ekonomski moči omrežij tranzicijske levice. Gre za obvladovanje zraka. Za nadzor nad samoumevnostmi. Za obvladovanje stigmatizacije. To so vendarle osnove marksistične teorije medijev, ne pa neke desničarske kaprice.
Glede na to, da slovenska politična desnica očitno nima ekonomskih (in visokošolskih) vzvodov za vzpostavitev svojih medijskih megaprojektov, ki bi učinkovito (in kulturno) stigmatizirali po svoje, se je za obrambo pluralnosti pač poslužila vzvodov, ki jih ima v sferi politike. Pa boste rekli: Pa ne moreš odobravat tega diletantstva, no! Odgovarjam:
“Pojejte zdaj to!”
Seveda so zaenkrat produkti, ki se jih loti “uravnoteževajoči kader” na RTV, praviloma nižje kakovosti. Včasih celo res neprimerljivo nižje. Pogosto celo nesramno nižje. Ampak, brez zamere: Sami ste si to izbrali. Ne pričakujte vrhunskega, kakovostnega in po standardih primerljivega desničarskega novinarstva, če že desetletja in desetletja nadzirate produkcijo intelektualnega (potencialno žurnalističnega) kadra, začenši s Filofaksom in s Fakulteto za družbene vede. Še drugače: Najprej imate skoraj monopolni nadzor nad ideološko formacijo novinarjev, potem se pa pridušate, da so ideološko disidentski, torej konservativnejši kadri zanič. Seveda smo! Če smo pa malodane naturščiki. Če nas je pa samo “ene par”.
Doumite, da je za dobro desničarsko novinarstvo najprej potrebna produkcija “konservativnih” intelektualcev. In da dokler bo konservativna misel (konservativnejši filozofski, sociološki avtorji) pomankljivo zastopana na zadevnih univerzitetnih oddelkih (ali pa bi moral reči: dokler ne bo država strateško podprla denimo visokošolskega Katoliškega inštituta ali kakšnega podobnega pluralizirajočega projekta), do takrat boste imeli presežek diletantskega “desničarskega” novinarstva. Ljudstvo pač zahteva svoje medijske zastopnike, govorce, pisce, artikulatorje. Četudi smo zanič. Bolje kot nič. Demokratični duh je trmasta stvar.
Pa bo kdo rekel: “There’s no such thing as a conservative journalist,” češ, novinar je strokoven ali pa ni novinar. No, no, naivnosti je bilo dovolj že v zgornjih odstavkih. Vsak pisec je ideološko formiran. Bolj ko se zaveda svoje formiranosti, tem bolje za tako imenovano “objektivnost” njegovega pisanja. In obratno.
Eno samo samcato študijo
Glede na to, da so očitki desne opcije na račun RTV-ja več kot predvidljivi in se ponavljajo že sto in sto let – šlo naj bi torej za nenehno nazorsko pristranskost in neuravnoteženost –, se sprašujem, zakaj vendar tem “lažem” proertevejevci enkrat za vselej ne naredijo konca?? Denimo tako, da država (ali zaradi mene sam sindikat RTV delavcev) naroči eno znanstveno, sociološko študijo, ki bi raziskala nazorsko-ideološke preference novinarjev, zaposlenih na RTV-ju? Naj takšna raziskava končno ovrže “neresnični mit” o tem, da imajo radiotelevizijo na čez “ta levi”.
Še najbližje, kar pridem odgovoru na vprašanje, zakaj tega ne storijo, je da zato, ker – ga ne bi. Ker ga ne bi ovrgla. Ampak potrdila. S procenti, ki bi šli v kroniko slovenskega boja za demokratizacijo. Za ponazoritev, kakšne procente bi utegnili dobiti, povzemam sicer oddaljene in kulturno ne povsem primerljive rezultate neke tovrstne raziskave, izvedene na Švedskem na Univerzi v Gothenburgu pred deset leti. Skoraj polovica novinarjev se je opredelila za (napredne) Zelene, po cca. 15% pa za Levico, za Socialne demokrate in za liberalno-konservativno sredinsko stranko. Za švedske desničarske demokrate se je opredelil le odstotek novinarjev … Seveda, mi nismo Švedska, ampak nekaj indicov je, da bi raziskava tudi pri nas pokazala, da je naprednjakov “jeb**o več”. In če bralec v tem ne vidi problema, potem ga z veseljem odvežem nadaljevanja z branjem.
Izdaja Frankfurtske šole
Očitno je, da je RTV projekt z zgodovinskim pomenom. A čudi me sprenevedanje glede političnosti slehernega novinarskega poročanja. To, da denimo nova kulturna ministrica dr. Asta Vrečko govori o potrebi po “depolitizaciji” neke novinarske hiše, je v najboljšem primeru naivno, v najslabšem pa pritlehno. Še posebej glede na to, da prihaja iz vrst stranke Levica. Stranke, ki je morda bolje od vseh drugih seznanjena z mislijo neomarksističnih družbenih teoretikov in z, kot se reče, kritično diskurzivno analizo, katere glavna premisa glede medijev je: Vse je politično. Vsaka beseda. Vsaka gesta. Vsaka dramaturška cezura. Velikost napisa na ekranu je politična. Če kdo, potem bi fdvjevci in ffjevski sociologi kulture morali vedeti, da se ideološki moment v novinarstvo ne prikrade kot ozaveščena pristranskost ali kot hoteno poudarjanje določenih vrednot, ampak da gre za vsaj do neke mere zavestno neobvladljive detajle v diskurzu. In da zato sploh ne gre za to, da bi desni levim pripisovali kakršno koli zaroto ali namerno pristranskost.
Političnost je pač v medijskem poročanju in urednikovanju neobhodna. To je znanstveno dejstvo. To, da ta ugotovitev v preteklih 30 letih ni porajala takšne polemičnosti glede statusa Javnega zavoda kot danes, pa sam pripisujem koncu dobe liberalnodemokratskega konsenza. Ali, če je komu ljubše, koncu dobe navideznega konsenza. Heretične muhe smo se končno odtegnile od tako privlačne lampe sredinskega konsenza in zahtevamo svojo lampo. Ali še drugače: Gre za poporodne krče naše mlade demokracije; za krče ob porajanju dejanske pluralnosti.
Desne ksenije
Stavke zato ne podpiram, četudi je to, kar gledamo, po svoje žalostno. A preprosto ne razumem, kako lahko nekateri tako naivno zanikajo neizbežno političnost RTV-ja. Marko Crnkovič je v nedavni kolumni na to temo zadel z opisom ertevejevskih zdrah: “Vojna je.” Le da po mojem ne potegne konsistentnega zaključka. Če je vojna, je smiselno sklepati, da obe bojujoči se strani dojemata konflikt kot zanju ključen, torej kot nekaj z eksistencialnim pomenom za vsako od opcij. In da pač ne gre samo za rušenje (brez dvoma) vrhunskih standardov. Ker – kdo bi šel v vojno s tako bednim ciljem?
Početje vodstva vidim kot makiavelističen poskus zaostriti vprašanje zastopanosti nazorsko pluralnih stališč v slovenski javnosti s ciljem iztržiti referendum o RTV prispevku. Podpiram pluralizacijo medijskega prostora. Prispevek za medijske storitve naj se liberalizira. Naj bo obvezen, a izbiren. Že vidim ljubljanskega bralca, kako ob tem objokuje morebiten zaton kultnih oddaj z neprekosljivo profesionalnostjo, denimo Intervjuja z vrhunsko (in, če smem, čudovito) Ksenijo Horvat. A naj ga potolažim. Ideološki disidenti na okopih si želimo čisto isto. Zamislite si torej “desne” ksenije. Zamislite si konservativne vsebine, ki bi vas intrigirale zaradi vsebinskega nestrinjanja in ne zaradi nizkih standardov. V bistvu gre samo za željo po “nestrinjanju na nivoju”.
– Toliko pa že poznam levičarske snobe, da vem, da takšni imenitni cilji rajcajo tudi njih.