Ali ni nekaj modrega v tem, da prostovoljno zanikaš lastno prepričanje in se predajaš prepričanju, ki ga ne razumeš povsem? Seveda, če za to obstaja kak razlog. Če gre denimo za prepričanja z dolgo brado in z množico svetnikov.
Precej jasno je, da bom v toku svojega življenja še spremenil prepričanja. Zakaj bi kot vrhovno avtoriteto vedno jemal ravno prepričanje, do katerega sem dospel do nekega naključnega trenutka v času – namreč do sedanjosti? Ali ni korpus izročila – tako religioznega kot širše kulturnega – že po neki logični nujnosti vsaj malo avtoritativen, preprosto iz razloga, da se ponuja kot avtoritativen, veljaven, resničen? In nenazdanje, kot je enkrat odgovoril ameriško-iranski katoliški publicist neki poslušalki, ki ga je vprašala, čemu se denimo podvreči avtoriteti papeške nezmotljivosti: “Kaj pa so alternative? Ha, morda lastni presoji? Sami se povsem zlahka prepričamo, da je res to, kar si želimo, da bi bilo res; to, kar nam v danem trenutku prija.”
Pa ne pravim, da se moramo popolnoma odreči lastni razumnosti (čeprav slutim, da je že ideja naše popolnoma avtonomne lastne razumnosti nek specifično modernističen antropološki izum – ampak o tem kdaj drugič). Bolj gre za to, da je smiselno priznati, da je smiselno čas in intelektualno-duhovno pozornost posvečati tudi izročilu, čeprav ga ne razumemo. Recimo vsak dan pol ure. Itak nam ostane še cel dan za privilegiranje naših lastnih miselnih improvizacij.
Ali ni v luči tolikšne diskrepance med mojo eno glavo in tisočdušnim “občestvom svetnikov”, ki se je do sedaj zadevalo ob vprašanje o Resnici, smiselno voljno odrekati poslednjo besedo lastnim vsakokratnim spoznanjem? Pa ne, da bi bila kvantiteta vedno prevedljiva v kvaliteto. Pač pa preprosto: Živeti, kakor da bi te vodila lastna pamet, je živeti življenje barbara, nekulturnega človeka, ki je na milost in nemilost prepuščen tomboli lastnih miselnih prebliskov.
Mar se ni že komu pred nami prikazala Resnica, vsaj v prispodobi, vsaj v senci? Zakaj bi se potemtakem vedno zanašal na razvidnosti, ki mi jih uspe doseči z mojimi bornimi močmi? Kaj pa, če je tudi to uvid – namreč to, da je zanašanje na lastne uvide neumno, zanašanje na izročilo zaradi tega, ker je izročilo, pa vsaj malo manj neumno. Kakšen uvid … Da je moja lastna misel vedno radikalno šibka, zmotna, nevedna. In da se je treba osvoboditi sladkega privlaka privida lastne razumnosti.
In nenazadnje: Ali ne gre pri tem za, oprostite izrazu, ljubezen? Za zapuščanje lastne sodbe in vstopanje v resničnost drugega; v resničnost, ki uhaja moji miselni zapopadljivosti, s tem pa moji špekulativni odločitvi …