Nobenega razloga nimamo, da bi predpostavljali, da Bog, ko s svojo mislijo in svojo ljubeznijo ustvarja in odrešuje svet, to počne brez glasbe.
Ko na svet zremo ob glasbi, se nam svet pogosto kaže mnogo bolj neposredno, opomenjeno in zaznamovano z nedolžnostjo in ljubeznijo, kot kadar ga zremo v tišini.
Predpostaviti, da svet in bivanje in bit zremo bolj neposredno takrat, ko smo v tišini – ko slišimo hrup prometa ali pa šumenje gozda -, pomeni predpostaviti, da je človeška kultura, človeški duh, katerega (edinstveni) izraz je tudi lepo, glasba kot lepo, nekaj v principu drugotnega. Da smo bolj človeški, bolj bliže svojemu bistvu, bolj bliže resnici in bogu takrat, ko skušamo svet motriti brez kulture; kot golo naravo; kot golo fizično danost; ko predpostavljamo, da je misel na brezčloveški kozmos bliže misli na boga kot misel na kozmos, v katerem je tudi človek. Pomeni predpostaviti, da je to, kar je človeku tako lastno (kultura, poskus moliti boga), bogu tuje. Da je človeško bistvo in božje bistvo nekaj tako zelo različnega.
Morda pa manj napačno mislimo o Bogu takrat, ko si dovolimo predrzno misel, da nam je najbliže takrat, ko mu pustimo dihati po človeško. To je – (tudi) z glasbo. Kakor da ne bi bila glasba v nekem smislu poskus ljubezni. In če je to, potem si je mogoče zamisliti, da Bog na vso stvarnost, na vse živali, vse kamne, vse ljudi, vse narode, gleda (jih z gledanjem ustvarja in odrešuje), kakor bi imel v ozadju ali ospredju svoje misli zven glasbe. Glasbo kot medij nesamosti, kot poskus ljubezni.
Če je glasba (še posebej inštrumentalna) poskus izraziti neizrazljivo – poskus neposredne posredne komunikacije, potem bi lahko rekli, da je naš odnos do sveta (in Boga) najbolj podoben odnosu (presežnega – posrednega) Boga do (tako zemeljske – neposredne) stvarnosti – do Sina – takrat, ko ga zremo skozi to posredno neposrednost. Skozi kulturo. Skozi lépo kot poskus molitve.
Kaj če Bog neprestano skuša moliti? In je njegova molitev naše bivanje. Bog Oče moli-ljubi Sina.
Neposredne posredne komunikacije pravim. Neposredne, ker je afektivna. Posredne, ker je brezbesedna, nema, gestikulacijska, in takšna, da računa na uspešno dekodiranje na strani sprejemnika, tj. je zaupanjska.
Kaj pa, če Bog vsako jutro, vsak trenutek posluša On the Nature of Daylight Maxa Richterja? Če ga vsako jutro znova ustvarja – sliši, posluša, čuti – skupaj z ustvarjanjem vsega ostalega?
Ko te gleda v tvoji radikalni samoti, te gleda ob tej glasbi; rad bi ti sporočil ljubezen. Posredno neposredno. Vsak kamen, vsako rastlino, vsako žival, vsakega človeka, vsak narod, vsako vesolje, gleda, ustvarja in odrešuje ob tej glasbi.
Misliti, da smo bliže resnici vesolja takrat, ko smo v tišini oziroma brez glasbe – tj. da moramo mestni hrup in šumenje in zvočno kaotičnost ali pa naravno tihost razumeti kot nekaj bolj neposrednega in bolj neobremenjenega z nekakšnimi kulturnimi mašilci temeljne eksistencialne praznine – kar naj bi kakor da bila glasba – pomeni predpostaviti, da je to, kar je človeku najbolj lastno – molitev/glasba -, Bogu tuje.
Bog Oče neprestano moli/ljubi svojega Sina. V tem smislu je to, čemur lahko rečemo molitveno (in takšno je tudi glasba), nekaj bolj prvinskega, neposrednega in globokega kot to, čemur radi pravimo dejstveno, faktično, bitno, statično, obstajajoče.
Kolikor sta tišina in čudni hrup molitvena – in kolikokrat sta! – da, seveda, takrat sta tudi ona božja.