Vedno sem imel rad kakav. Sicer zadnja leta večkrat pijem kavo, a danes sem si naredil kakav. – Imam neke skrbi. Sploh nimam skrbi. Imam začuda malo skrbi. Ampak kot da imam neko čudno skrb, ki me dela v neko grčo. Ta skrb ni nič drugega kot gola raztresenost. To sem opazil danes, ko sem… Continue reading kakav na lesu
Category: Meditacije
naše življenje je psihološki triler (teza)
Zala, razmišljal sem, kakšen je žanr našega življenja. Psihološki triler. Ker vedno znova ugotavljamo, da je vse drugače, kot smo mislili, da je. Naše zgodbe se izkazujejo za blodne: to, kar smo še malo prej mislili, da je osišče sveta (tisti odnos, tisti projekt, tisto zagamano področje, politika (!), svet, mi v svetu – pred… Continue reading naše življenje je psihološki triler (teza)
Vremenska napoved ALI Metazifizika TV-poročil
Ko kdaj naletim na Vreme, me prevzame prvovrstna melanholija. Če se to zgodi celo pri kom na obisku, da je torej vse skupaj res predvajano prek televizije, prek televizorja, potem je doživetje le še močnejše. Vse skupaj me spomni na možnost enovite pripovedi. Na to, da nekje ni vse tako hudimano razdrobljeno in kompleksno in… Continue reading Vremenska napoved ALI Metazifizika TV-poročil
Bog se pusti pozabiti
Zamislite si: Lepa jasa, drevesa, nebo, šum, hlad, pot, dekle. Vse te nagovarja kot nekaj dobrega, obljubljajočega, lepega. Vse govori: Dobro je. In potem v svoji krščanskosti pomisliš: Ne. Nekam v to mizansceno moramo “vključit” še Boga. Pa Kristusa. Pa Marijo. In … vse “presežnosti” je kar naenkrat konec. Pa zakvaj je to treba?! Ali… Continue reading Bog se pusti pozabiti
moje, naša ideološka življenja
Kako veš, da živiš ideološko? Prek dolgčasa. I live ideologically. That’s it. It’s so painfully obvious. I can tell because it’s so boring—basically boring to death. The funny, even grotesque thing is the narration is obviously false. The ideological description of my life doesn’t make any sense. It’s as if everything is described precisely as… Continue reading moje, naša ideološka življenja
kulturni boj kot tekmovanje v slavljenju Božje bližine
Kaj pa, če nasprotniki v kulturnem boju tako težko pridejo skupaj ne zato, ker bi se tako zelo razhajali, ampak zato, ker govorijo tako zelo eno in isto? Govorim o na eni strani “ateističnem” in na drugi strani “krščanskem” taboru. Oboji želijo pokazat, da je blizu. Da je blizu – kaj? To, za kar se… Continue reading kulturni boj kot tekmovanje v slavljenju Božje bližine
z malo
bog pomojem rade volje potrpi z malo začetnico, če se s tem lahko ogne sluzastim zvodnikom kulturnega boja. šele ko se prekupčevalci z njegovo veličino kdaj utrudijo s sklicevanjem nanj, se pusti klicati po svojem pravem imenu in se veseli svojega imena, kot tudi vseh prijateljev, ki ga po njem kličejo in potem je takšno… Continue reading z malo
Nč, sam mim grem
Nč, sam mim grem. Ta objava ni namenjena, da se jo vzame resno. V njej se nič ne skriva. No, nič posebnega. Pač, mim grem. Saj vem, dlje kot bom pisal, zanimivejše bo. In bolj polno pomena, za katerega pravim, da ga v tej objavi ni. No, dobro, pa nej bo ena poanta vseeno. Kao,… Continue reading Nč, sam mim grem
kje začeti
kje začeti. kje začeti. to vprašanje mi buta v raztreseno zavest že toliko let, ne: že toliko sekund. sekund, ja. zato ker moje življenje je bolj sekunde kot dnevi, celo bolj kot ure, bolj kot minute. raztreseno – pa ne le ‘čustveno’, hah. psihologija, no offense. Tudi filozofsko, tudi duhovno, vsesplošno. torej: bistveno. kje začeti… Continue reading kje začeti
Je Bog ali ga ni? Latour in hudič.
Ni dolgočasnejšega in bolj žalostnega od krščanske apologetike, od človeških poskusov braniti Boga na nebu pred človeškim nezanimanjem za njegovo Vzvišenost. Na nebu? Kje? Alfa Centauri? V misli mi pride beseda donkihotstvo. No, morda to apologetiko po dolgočasnosti in žalostnosti dohiteva le še moderni politični aktivizem, tako zelo zaverovan v svojega ‘boga’. V svojo slepo… Continue reading Je Bog ali ga ni? Latour in hudič.
kako se ni nič zgodilo
enkrat sem slišal neko radijsko igro. te slovenske radijske igre, to je zame pure art. no, ena ženska, protagonistka, stara tam kakih šestdeset, je v svoji kuhinji svoji hčerki pripovedovala svojo življenjsko zgodbo, tako, spotoma. saj to se tako dogodi, to se tako pove. faking spotoma. in pravi, da že vse življenje čaka. nekaj čaka.… Continue reading kako se ni nič zgodilo
Brezskrbnost kot moralna dolžnost
Koliko otrok je danes, na svetega Miklavža, presrečnih, polnih veselja in vznemirjenja od neverjetnih daril na mizi in peči! Koliko veselja! Že tu, v moji okolici. Že zgolj nekaj metrov vstran najbrž. Pa se vprašam, odrasel in zaskrbljen kot sem: Čakaj, in jaz naj bi se zdaj muzal v nekakšni zaskrbljenosti? Kdo naj bi mi… Continue reading Brezskrbnost kot moralna dolžnost
Hvalnica Small Talku
Včasih sem mislil, da je pozdrav na začetku in na koncu televizijskih oddaj, denimo Odmevov, zgolj formalnost. Da je to pač treba reči. Ker se pač spodobi. Zdaj vem, da je to vsebina vseh vsebin. Formalnost je v resnici tisto besedičenje med tem. “V Salonitu imajo novo streho bla bla …” Vse samo zato, da… Continue reading Hvalnica Small Talku
Ne znam šteti do dve
Imamo se za razumna bitja. Saj znamo šteti, razumeti trdnost argumentov, sklepati, opažati kontradikcije. Nenazadnje ravnokar nekaj beremo, torej – razmišljamo in razumevamo. Pač, smo razumni, obsojeni na razum, tako rekoč. In tako verjamemo tudi, da svoja življenja vodimo razumno. Počnemo to, kar je v skladu s tem, kar bi radi dosegli. V glavnem, očitno je,… Continue reading Ne znam šteti do dve
Prva adventna nedelja
Danes je prva adventna nedelja. Kakšen stavek! Kaj pomeni, da je danes prva adventna nedelja? Torej: ali je res? Ali je dejansko danes prva adventna nedelja – ali pa je to samo ‘kulturno arbitrarno poimenovanje nekega izseka časa v vesolju’? Češ, ali ni vendarle to zgolj za tiste, ki verjamejo, da je – ki so… Continue reading Prva adventna nedelja