Nedosegljiva gospica – materinščina

Na dan reformacije radi pojemo hvalnice našemu slovenskemu jeziku. Ampak ali smo pri tem lahko avtentično čustveni? Ali se ne dogaja običajno, da moramo o svojih čustvih nekako sklepati? To pa je po svoje v nasprotju s samo naravo čustev, ki so prav neposrednost doživljanja. Mi pa sklepamo: Ljuba slovenščina, brez tebe se kot narod… Continue reading Nedosegljiva gospica – materinščina

zbiraj. magari sekunde

prišla mi je misel, rekoč: zbiraj. zberi, in nato bo to nekaj. vse, kar se ti zdi razpršeno, zberi, poveži v višjo enotnost. karkoli. in na tem bo nekaj po sebi dobrega. ekleziast. zbiralec. Oni rezbar ikon bi rekel, da gre za najdevanje in uresničevanje enotnosti v ‘multipliciteti’.  da gre za božje principe. in koliko… Continue reading zbiraj. magari sekunde

ime za na romanje – Blaž

nič kaj svečano ne zveni naše ime, soimenjaki. kratko je kot lasje novica. tako kratko, da zveni že skoraj kot pavliha. prav kliče nas, da ga navdamo z vsebino. da ga uglobimo. ljudska sodba ga je, žegen po imenu našega patrona, napravila za primer plitkosti in vraž. onomatopoiija je naš koren uporabila, da bi uglasbila… Continue reading ime za na romanje – Blaž

Ali Bog posluša glasbo?

Nobenega razloga nimamo, da bi predpostavljali, da Bog, ko s svojo mislijo in svojo ljubeznijo ustvarja in odrešuje svet, to počne brez glasbe. Ko na svet zremo ob glasbi, se nam svet pogosto kaže mnogo bolj neposredno, opomenjeno in zaznamovano z nedolžnostjo in ljubeznijo, kot kadar ga zremo v tišini. Predpostaviti, da svet in bivanje in bit… Continue reading Ali Bog posluša glasbo?

November, najpočasnejši čas v letu

/Old Hollow Tree je zapisal: / Dobro jutro. Danes je 2. november. Žena se mi je pred kratkim opravičila. Rekla je, da se v zadnjem času ni počutila prav produktivno. Nasmehnil sem se in ji rekel, da je ta čas v letu namenjen prav temu. Zdaj smo bližje zimskemu solsticiju kot jesenskemu enakonočju. Čas med… Continue reading November, najpočasnejši čas v letu

Vse bivajoče praznuje nedeljo. Kyrie Eleison.

Šest dni se vse napreza. Sedmi dan postaja odrešeno v veke. In spet šest dni. In spet v veke. Šest dni se naprezamo. Stegujemo roke, da si šivamo plašče, zidamo hiše, napeljujemo tokove, menjamo obliže, zlagamo malice in sortiramo stvari, živali in rastline. Šest dni, da okopavamo zemljo, da računamo algebro in v hropečih cizah… Continue reading Vse bivajoče praznuje nedeljo. Kyrie Eleison.

Politiki spijo

Ko Luka Mesec pada v spanec, mu je vedno bolj, z vsakim dihom bolj, z vsako mislijo, ki je vedno manj misel in vedno bolj le nežen preblisk, z vsakim komaj še zaznavnim izdihom bolj – prijetno. Kdo bi mogel zanikati, da se takrat Luka zares umiri … Celo več. Ni ga več. Postane odsoten,… Continue reading Politiki spijo

Triptih ob proslavi. 2. del: Nacionalizem je punčica levih

V prvem delu smo govorili o predsedničinem govorjenju. Nato se je začel kulturniško-umetniški del. Tu si lahko privoščimo odstavke za pohvale. Ker so več kot na mestu. Po proslavi sem očetu, s komer sem bil na proslavi, rekel, da je prav mogoče reči, da kulturnega programa na takšnem nivoju ni sposobna doseči nobena druga država… Continue reading Triptih ob proslavi. 2. del: Nacionalizem je punčica levih

Oh, Vrata …

Moja pripoved je nepopolna. Neskončno nepopolna je. Vsak zunanji šum jo polni, jo izpopolnjuje. Vsaka zunanja beseda (natanko kot zunanja, kot ne-moja) jo izpopolnjuje. Vse zunanje, vsi šumi, joki, petje, risbe, liki, podobe, besede – in ljudje – jo popolnijo. To – je molitev. Odpretje vrat. Pridite, ne-jaz! Pridite, zvoki, ptice, pajki, gosenice, blato, človek.… Continue reading Oh, Vrata …

Tèma je.

Premaknili smo uro. Kot da bi rekli: Zdaj je advent. Zdaj se čaka. Zdaj je tèma. Skoraj povsod je tèma. – Pred par tedni sem se udeležil konference o liturgični glasbi. Dan sem tako preživel v stiškem samostanu. Pomislil sem: S kakšno skrbjo, previdnostjo, zavzetostjo, resnostjo in požrtvovalnostjo so skoraj tisoč let tu čuvali iskre… Continue reading Tèma je.

Vsi moji kraji vraščenih knjig

Najbrž nisem edini, ki ob branju knjig, ki se po notranji nujnosti dogajajo v nekem ne-prostoru, celo v nekem zunajčasju, sadi duhovne portale v konkretnost prostora. Skoraj vsaka knjiga, ki jo berem – še posebej, če je ne berem v svoji sobi -, se nekam usidra. V konkreten prostor, kjer sem jo bral. Tisti prostor… Continue reading Vsi moji kraji vraščenih knjig

Salutiram bivajočnosti! O gestah in vektorjih milosti

Ne vem, ali gre za zaskrbljujoč simptom koronske osamitve, za posledico vse večje radikalizacije in militantnega duha v družbi ali pa za laskavo znamenje posebne mistične občutljivosti, ampak gesta salutiranja mi je vse bliže. Kar salutiram! Čemurkoli, komurkoli! Salutiram bivajočnosti. Zjutraj salutiram ob pogledu skozi okno. Stopim skozi vrata sobe, salutiram. Salutiram pred prihajajočim. Da… Continue reading Salutiram bivajočnosti! O gestah in vektorjih milosti

Ne oklepaj, druga pisava

Pričakovanja o tem, koliko časa naj bi še trajalo to izredno stanje, vplivajo na našo interpretacijo tega obdobja v naših življenjskih pripovedih. Sam sem si to obdobje, “ki ga bo bržkone v mesecu-dveh konec,” nekoliko lagodno in lenobno interpretiral kot nekakšen čas v oklepaju, pavza, izvzel sem ga iz polnovrednega članstva v času, ki si… Continue reading Ne oklepaj, druga pisava

Čas je meso

Čas se nam daje v použitje. Kot milost. Bog nas odrešuje v času. V času smo deležni večnosti. Čas se daje, da ga použijemo – kot meso. Da trgamo njegova vlakna, paramo tkivo in okušamo polnost njegove sladkosti. Takšna je polnost milosti. Prepletamo se z njo, kakor zobje prebadajo vlakna, da šprica od preobilja vsebine.… Continue reading Čas je meso