Ni treba biti glasbeni strokovnjak, da ugotoviš, da je večina muzike, ki jo vrti večina radijev, neverjetno žalostno in trpeče jokcanje. Človek se hitro spozabi in si misli, da pesmi pač govorijo o življenju, kakršno pač je. Tragično, žalostno, trpeče. Pa ni tako. Seveda – prav mogoče je življenje danes tako. Ko smo mnogi pač takšni, takšni neodločenci. A bolečina, o kateri govorijo te pesmi, je v veliki meri, v odločilni meri, plod moralnih odločitev “deležnikov”, te odločitve pa so pogojene s specifično kulturo. S kulturo lomljenja src. S kulturo neodločenosti.
Prav mogoče bi se v kateri družbi naši priljubljeni komadi slišali preprosto čudno, ali pa bi se čudno slišala vsaj tako neverjetna pogostost takšnih komadov. “Čakajte,” bi rekel gost iz Koromandije, “a je ta družba družba samih egoistov, ki si vsi po vrsti lomijo srca? Ali res tu vsi le neprestano jokajo?”
Ne življenje kot tako
Sentimentalna pop glasba ne opisuje življenja kot takega, čeravno njegovega bolj “sentimentalnega” dela, ampak opisuje življenje specifične kulturne skupnosti oziroma subkulture, v kateri je lomljenje src očitno bolj ali manj razširjena praksa. Opisuje neko kulturo. Njeno poslušanje pa tako pomeni vpenjanje v to kulturo. Ta glasba opisuje izkušnjo življenja v družbi, v kateri te zaradi tega, ker se pustiš nekomu navezati, dotikati, nato pa to vez prekineš – iz tega ali onega razloga –, ne pahnejo za obzidje, niti ne zažgejo.
Jokava popbaladna muzika tako obravnava izkušnje, ki jih zagotavlja šele moralno specifično okolje. Okolje vsesplošnega prizadejanja romantično-ljubezenskih ran. A ni treba, da je tako. Še drugače: Ta glasba ne govori nujno o resnici, ampak morda celo laže. Laže, ko trpnost in otožnost predstavlja bolj aktivno kot veselje, plemenitost in dejavno ljubezen. Ni pravoverna. Vseprisotnost te glasbe je nepravoverna. Krivoverna.
Žanri so duhovno-moralni pojavi
Glasba je moralno-duhovna realnost. Tudi žanri imajo zato svoje moralno-duhovne kakovosti. So bodisi bolj vzvišeni in popolni, ali pa bolj nizki in nepopolni. Neprestano poslušanje pretirano čustvenih in melanholičnih komadov je moralno sporno. Pa ne zato, ker bi bil neki bogec tam v nebesih tako zelo hud, ampak zato, ker delajo zlo. (Kar je sicer isto, ampak pustimo zdaj to). Sporno je, ker poveličujejo trpnost, navidez nemočno utrpevanje bolečine. Melanholija je sladka trpnost ob pogledu na preteklost. Oblika sladkega obupavanja. Kot utrjevanje trpnosti je tako zibanje v ritmih melanholije v prevelikih dozah moralno in etično izrazito sporno početje. Ker zanika svobodo. Ljubi Bog, ker zanika samega Boga, svobodnega, namreč.
***
To še ne pomeni, da so jokave balade kratko malo slabe. Kje pa! Ob pravi priliki ubesedujejo sočutje, bližino, lepoto, ljubezen na edinstven, tako rekoč božanski način. In lagal bi, kdor bi to zanikal. A vse ob svojem času. Vse ima svoj prostor pod nebom. Preveč golega čustvovanja ni dobro. Čustvujemo, a tudi umevamo; a imamo tudi voljo, svobodo, možnost za delovanje. Normalizacija vseprisotnosti sentimentalnega popa slika svet na pretirano trpen način in je zato – slaba. Moralno in etično slaba.
“Samo glasba”
Ah, daj no mir, to je samo glasba, kaj si zdaj tako janzenističen! se bo kdo zapel. Ne. Glasba ni “samo glasba”. Vse, prav vse, še posebej pa nekaj tako močnega, kot je svet, v kakršnega vstopamo prek doživljanja glasbe, je glede Njega, pred komer poklekne vsako koleno. Zato poslušanje glasbe ni nedolžen šport. Saj to ve vsak, ki je kdaj doživel moč glasbe. Glasba je dobesedno od nekje drugod. Pa da bi šlo za nedolžen pripomoček za uravnavanje hormonov!? Glasba je duhovna realnost, ki vodi bodisi k tem večji svobodi in resnični prazničnosti, tudi k resnični strastnosti, ali pa k nesvobodi. Čeprav strupeno sladki.
P.S.: Glasba za kralje
Bodimo konkretni in zaključimo z glasbo. Poklicani smo v kraljevsko dostojanstvo, zato si privoščimo kraljevo glasbo. Za finale torej pripenjam uglasbitev verzov, ki jih že od zgodnjega novega veka pojejo ob kronanju angleških monarhov: I was glad. Tokrat v uglasbitvi Huberta Parryja iz l. 1902 ter v priredbi za kronanje Karla III, ki jo je zložil John Rutter.
Besedilo je vzeto iz psalma 122, z dodanimi vzkliki “Naj živi kralj!” [vivat regina Camilla – vajvat redžajna Kamila; vajvat rex Karls]