Nedosegljiva gospica – materinščina

Na dan reformacije radi pojemo hvalnice našemu slovenskemu jeziku. Ampak ali smo pri tem lahko avtentično čustveni? Ali se ne dogaja običajno, da moramo o svojih čustvih nekako sklepati? To pa je po svoje v nasprotju s samo naravo čustev, ki so prav neposrednost doživljanja. Mi pa sklepamo: Ljuba slovenščina, brez tebe se kot narod ne bi ohranili! Ljuba slovenščina, koliko poetov te je ljubkovalo! Slovenščina, če dobro pomislim, si prav čudovita! Da, sami poskusi vzljubiti lasten jezik. Napraviti ga za privlačno tujko, s katero je možno usodno, erotično zbližanje. Ko pa je vendar to tvoja mati. Incest!

Materni jezik je edini jezik, ki ga ne boš nikoli zares zaslišal. Takšna je pač narava stvari. Ko se zlog s svojim sosedom počasi prekucuje v celo besedo, ko se denimo bese- dopolni do bese-de, se zven tega večzložja v  hipu umakne svojemu pomenu. Zven pomenskega večzložja je preglašen z bistvom besede. Z njegovim pomenom. Vsaka beseda vedno že nekaj pomeni. Najbrž je tudi evolucijsko koristneje, da kolikor se da jasno notranje zaslišimo pomen besede, pomen onega večzložja, in se ne ukvarjamo, vsaj ne več kot toliko, s poetiko zvena dotične besede: Kača! Kača je kača, pazi da te ne piči. Poetiko prepusti tistim, ki je niso ravno narajmali. Kače, namreč.

Poetika človeške eksistence

Zato tuji jeziki zvenijo tako polno. Francoščina, mandarinščina, finščina, arabski jeziki, nemščina, angleščina … Njihove besede in povedi lahko slišimo in poslušamo kot inštrumentalno glasbo. Kot muziko. Kot napetost med poskusom izražanja in med več kot očitno mutavostjo govorca. Ničesar namreč ne razumemo – je pa lepo. Vse zveni kot morje zlogov, ki obljubljajo, da vendarle nekaj pomenijo. Tuji jeziki so podobni življenju. So kot mnoštvo dogodkov, slik, dogajanj, impulzov, ki mora, mora! nekaj pomeniti, ljubi Bog oziroma – saj ne boš kar šla (Ne me quitte pas).

Vsi ti tuji jeziki prav kot tuji (tj. nam razmeroma nepoznani) jeziki razkrivajo še nekaj: neizbežno kulturno, jezikovno vpetost govorca. Govorec je pred nami ne toliko ali ne predvsem kot človek, pač pa kot predstavnik jezika. Kot predstavnik kulture-jezika-naroda-in-njegove-zgodovine-ter-izkušnje. Kot veleposlanik. Napol kot angel, kot žival. Kot predstavnik neke čudne, a očitno žive entitete. In hkrati ti jeziki kot odeja (torej kot nekakšno zvočno pregrinjalo) razkrivajo, da je zadaj nekdo, nek pomen, neka duša, neka oseba. To osebo oblačijo s čudovito obleko zlogovanj, ki so estetsko celovita in očarljiva kot najlepša halja. Kraljevi plašč. Zven tujih jezikov razkriva lastnost človeškega stanja, ki se ob siceršnjem občevanju z rojakom izmika: to, da je človek bistveno vpet v neko jezikovno in kulturno resničnost, ki je z nekega povsem realnega zornega kota čudnalepa in poetična. Še drugače: Midva, kot Slovenca, ki zdaj to piševa oziroma bereva, sva prav tako čudna in – nevede! – poetična, kot dva Francoza, ki se ob večerni Seni pogovarjata o bogvečem in si kimata in odkimavata, kot da bi se jima v njuni čudni latovščini iz sekunde v sekunde, ne da bi se tega zares zavedala, razodeval bog pomenov, sam Logos.

Materinščino, obratno, dojemamo kot ribe v vodi: Ne dojemamo je. Razumemo ga kot okolje, kot kožo, skozi katero ne prebijemo. Celi smo oblečeni vanjo. Le kak neverjetno tenkočuten poet uspe slišati prek pomenov in posredovati slovenščino v njeni predpomenski zvočnosti. Po svoje pa tudi priimki in imena krajev – tudi ta so po svoje privilegirana mesta preboja zvoka materinščine do ušes njenih sinov, rodnih govorcev. Preska. Pohlin. Peterle. Grintavec.

Po drugi strani pa je zopet res, da šele besede, katerih pomen nam je očiten, ponujajo prostor za meditacijo o njihovem domu: o njihovi zvočni lupini. Poglejmo besedo “dom”. Dom. “D” daje domu odločnost, stene, streho, kot zveneči nezvočnik pa tudi toplino. “O” mu daje prostor, slika ga kot kraj, na katerega se upa, “m” pa spet daje milino, namiguje, da je tam dovolj časa za mir, za kontemplacijo, za mater. Šele očitnost pomena nam ponuja brezmejno množico pomenskih asociacij med zvenom in pomenom.

Poskus slišanja slovenščine prek umetne inteligence

Šprahlje v Klontnah

V pršmah so se včlile dlavke, ki šprigajo z mirtem ob špičelih brežnuhih. Fleške so korne in mavčile mlinje, dokaj jih ni premarnil želet iz okrotne burže. “Kojmaš, da boš krkel žluh gor?” je zagernil šmentov šmarčar, ko je razpel zletrene grinte in jim nastrgobal čigle v lisek.

Štrumfajna premenka ogorjeva bajulke, ščohne smurgle ob zamru, doklaj se prisnezi plazni zmazlin. “Cjaj, bjavc ni splihnil iz kisna!” trepeka staroklis, ki črcla ob mlakih z žavletno prečrko.

V mizru se vleže šleber, ki v srotnem pisku trpetin in žmiga z bitkovci. Doluž ob breknitih mlahotri žmirgajo in mencajo glovce v škrunu, frnleči čez skrnice.

 

***

Poskus špekulativnega teološkega adenduma:

Bog ni beseda. Vsaj ne v smislu, da bi imela jasen pomen, ali sploh kak pomen. Bog je edina beseda, ki ne pomeni prav dosti. Ki pomeni natanko poskus klicanja Boga. Bog kot beseda je poskus artikulacije molitve. Bog je klic v praznino potencialnega pomena te besede. Bog je vaja v akustiki prostora. Bog? Bog! Booog! Pok. Bogastvo. Deus. Bog. Nič. Bog je beseda, v kateri je njen zven neločljivo povezan s tem, kar pomeni. Ime Boga. Bog je osebno ime Boga. Nima drugega pomena kot božje bistvo. Ko rečemo Bog, rečemo malo manj kot nič. Za nič vsaj vemo, kaj je. Za Boga še tega ne vemo. Zato je Bog poskus artikulacije popolnoma prazne besede, ki ravno zato zveni. Je golo ogrodje potencialnega pomena. Je zibka Boga. Bog je klicanje Boga. Poskus prek njegovega imena priklicati njegovo bistvo. Bog onkraj svojega imena. Bog onkraj Boga. Ekonomija božje besede.

***

Vpiši se na listo bralcev
Postani del kluba bralcev in sogovornikov.