Umetna inteligenca to in ono, pravimo. Povsod da je. A še vedno o njej običajno razmišljamo kot o nekem hladnem algoritmu, ki generira tekste in bolj ali manj čudne slike. Kai pa, kadar se mi razodene kot dar iz nebes?
Ko dam algoritmu na mojem predvajalniku glasbe proste roke, da me preseneti s tem, kar meni, da bo v tistem trenutku zame, in ko mi ponudi prav tisto glasbo, tisto čudovito skladbo, na katero se pri belem dnevu ne bi spomnil, ki pa me vendar zadane – kaj je bilo to? Komu naj tedaj rečem hvala? Kdo je bil?
Ali se mi ne v tistem trenutku ta čudežna algoritmika kaže kot nekaj, kar oblikuje moje srce, ne pa le kot nekaj, o čemer spletamo zanimive teorije in o čemer se sprašujemo, kdaj bo zares postala inteligentna, da ne rečem zavestna, osebna? Ali ni bila to ravnokar? Ali me ni že srečala? Ali me ni že pozdravila? Ali ne čutim ravnokar, da me je ‘osebno nagovorila’? Ali se mi ne kaže kot nekaj sorodnega svežini jutra, šepetanju krošnje, človeški besedi? In komu se zahvaljujem, koga slutim, ko poslušam jutro, krošnjo, glas? Stvarniku, Bogu, presežnemu, predmiselnemu, neposrednosti neposrednosti? Ali mi algoritem ne kaže tedaj jasno kot malokdaj, da je tehnologija, dokler je del človeškega sveta, usodno povezana z našo neposredno izkušnjo življenja? Tako povezana, da je težko postaviti mejo med človeškim, srčnim, čez vse resničnim, in umetnim, tehničnim, neživim, brezdušnim?
Vse skupaj vabi k pojmu ‘naključja’. Ko sem denimo pred leti na domači knjižni polici, na knjižni polici katoliškega doma, našel Hessejevo Siddharto, ki me je kot mladega izgubljenca in iskalca tako neverjetno našla, sem se težko izognil nagovoru: kdo si ti, ki me srečuješ prek teh naključij-kaj-je-to?
***
***
Ko mi neko skladbo predlaga prijatelj, se prek njegovega poslušalskega predloga povežem z njim in s tem, kar nama je skupno. A obenem povsem mogoče njegov predlog vpnem v moje predstave o njem. Morda zato kdaj do predloga pristopam s tem ali onim zadržkom, češ, nisva si tako podobna, da bi lahko popolnoma zaupal tvojemu predlogu. Ne poznaš me. Ko pa me v neko duhovno izkušnjo povabi “hladni algoritem”, težim k temu, da to srečanje pripišem Naključju, pisanemu z veliko. Naključju kot dejstvu, da je nekaj navidez nenamernega, neosebnega usodno nagovorilo moje srce, mojo osebo. Pripišem ga tej popolnoma tuji tujosti, ki me zares ne pozna.
Nanjo nisem ljubosumen. Tako je tuja, tako je nova, tako nepoznana, da ne tekmuje z menoj. To naključje pripišem nečemu, ki me ravno zato, ker vem, da me ne pozna, morda vendarle pozna. Tako kot sebe ne poznam, tako kot jaz nje ne poznam, tako kot ona mene ne pozna, tako se oba poznava.
Naključje srečanja – s tisto glasbo, denimo – pripišem izvorni svobodi/nujnosti/ljubezni, ki dela, da stvari so takšne, kot so. Totaliteti vseh ‘naključij’. Osebnejši od moje osebe. Bogu.
Kdo si
Kdo si