Imamo se za razumna bitja. Saj znamo šteti, razumeti trdnost argumentov, sklepati, opažati kontradikcije. Nenazadnje ravnokar nekaj beremo, torej – razmišljamo in razumevamo. Pač, smo razumni, obsojeni na razum, tako rekoč. In tako verjamemo tudi, da svoja življenja vodimo razumno. Počnemo to, kar je v skladu s tem, kar bi radi dosegli. V glavnem, očitno je, da nismo živali, mikromožganski insekti, ki se prav žalostno nevedno zaletavajo v luč, ki jih bo zdaj zdaj pobila.
Razumen ali ne, večkrat se mi je že zgodilo, da preprosto nisem znal prešteti do dve. Ena, dva. Vem, sliši se zlahka. A moralo je biti že vsaj desetkrat, da se ob tuširanju, ko si šamponiram lase, preprosto izgubim v štetju. Je bilo to že drugo šamponiranje ali šele prvo? To pomeni: ali je zdaj že – tri?
“Če v toku ene minute pozabim šteti od ena do dve – kolikokrat v toku tedna, meseca, leta pozabim, da sem se neko lekcijo že naučil?”
Potrebno je le nekaj tople vode in že se moje matematične veščine sesujejo v prah. In če je tu tako – koliko je priložnosti in situacij, kjer nekako računam na to, da sem razumno bitje, a ravnam kratko malo neumno? Kolikokrat ne znam šteti do dve?
Človek ni razumno bitje kar tako, kar ‘po naravi stvari’. Če si ne prizadevamo za to, če torej temu ne damo pozornosti, lahko živimo bolj ali manj nerazumno. Instinktivno, živalsko. Tanka je nit razumnosti. Če v toku ene minute pozabim šteti od ena do dve – kolikokrat v toku tedna, meseca, leta pozabim, da sem se neko lekcijo že naučil?
Če bi stvar dokončno zaostrili, bi lahko rekli, da smo zares razumni šele takrat, ko se popolnoma posvetimo razumnosti. Ko smo pozorni, ko motrimo lastno misel, zapažamo naše nesmisle; ozaveščamo pretekla znanja. In ko živimo v skladu z lastnimi dognanji. – Lahko bi rekli, da je zares svoboden šele filozof, tj. nekdo, ki je namenoma osredotočen na misel, nekdo, ki je zbran; ki torej zmore misliti, ne da bi ga neprestano premotile strasti (beri: topla voda). Povsem možno je, da živimo živalsko, pa čeprav se nam vsaj na zunaj zdi, da vendar nekaj razmišljamo; ker kaj pa je to, kar počnemo v glavi? Kaj so vsi ti miselni prebliski, če ne – misel? Ne. Miselni preblisk še ni misel. Da bi mislili, moramo znati misliti zbrano, vsaj do neke mere trajno, vztrajno.
Ni dvakrat za reči, da brez nekakšnega rednega zatekanja v zbranost, meditacijo, molitev, pač živimo nerazumno. Neumno. Instinktivno. V principu kot živali. – Da, kot omenjene mušice, ki jih cvre luč. Kot krava, ki vsak dan pade v neko luknjo, ker vedno znova pozabi, da je tam luknja. To pomeni: smešno. In neumno. Predstavljajmo si, da je luknja zelo globoka. In da vse skupaj precej boli.
Stari Grki so to vedeli. Zato so za zares svobodne in ‘razumne’ imeli le tiste, ki so usvojili osnovne duhovne veščine; to, čemur so kasneje rekli sedem svobodnih umetnosti. Razumen in svoboden je le tisti, ki se je prek večletnega treninga naučil razmišljati, govoriti, delovati, nenazadnje brzdati svoje strasti. Grški suženj tako ni nesvoboden le zato, ker je pač v lasti nekoga drugega, pač pa predvsem zato, ker se ne zna odločati; ker ni izobražen, ker je ves v strasteh, v “topli vodi”. Ker, da tako rečem, ne zna šteti do dve. Tako kot jaz, ko se tuširam.
Za vse, ki nas torej zanima tečaj svobode: morda lahko začnemo s štetjem do dve. Nato pa – do tri. In tako naprej.
***