Cerkev kot identiteta neidentiteta

Kaj je katoliška identiteta? Je identiteta-neidentiteta. Cerkvena identiteta je artikulacija pravilnega odnosa identitete (ki je vedno že določna, partikularna) do ne-identitete oz. nadidentitete (Boga).

Cerkev je sprava partikularnega/multiplicitete in občega/enosti po vzoru Trojice. Cerkev kot tretji. Kot Sveti duh.

Identitete so domena ‘fašizma’. Neidentiteta domena ‘progresivizma’.

Fašisti palijo na identitete. Nacionalizem, identitetarstvo, maskulinost, femininost, čast.

Liberalni progresivci na preseganje identitet. Globalizem, LGBTQI+izem, kulturni relativizem, pluralizem.

A potrebujemo oboje.

Fašisti imajo prav, ko prepoznavajo dobrost identitet. Dobrost partikularnega.

Liberalci imajo prav, ko prepoznavajo nezadostnost identitet. Potrebo po ‘občem’, skupnem.

Mislim, da imajo v nekem smislu t.i. “fašisti” bolj prav, saj vsaj deklarativno ne zanikajo Cerkve kot prostora, kjer bi se udejanjalo preseganje (njihovih) identitet. (Razen kadar in če jo.)

Liberalni progresivci pa, obratno, skušajo dokončno ukiniti identitete, jih preseči in tako nekako prevzeti vlogo cerkve, le da v popolno spolitizirani obliki. Ta pol ne prepoznava dobrosti časnega. Ne prizna dobrosti bivanja.

Cerkev je način učasnjenja presežne identitete (Boga) in prepoznanja dobrosti/presežnosti časnih identitet (kot od Boga izbranih, ustvarjanih).

Brez cerkve ostane svet travmatično razpet med preseganje identitet in njihovo potrjevanje, misleč, da gre pri tem za dve radikalno različni dinamiki. V Bogu/Cerkvi je potrjevanje identitete in njihovo preseganje del iste resnice. Bog je identiteta/neidentiteta. Je odnosnost in hkrati nasebnost. Je hkrati očiten in hkrati skrit. Cerkev se upodablja po tem vzoru.

Primer odnosa Cerkve do svetne identitete:

Slovenec sem kot molitev: Kdo sem / Slovenec sem / Koliko je od Ljubljane do Hieruzalema? / (Bog priznava slovenskost kot prostor Cerkvenega (primer: viška cerkev je na ozemlju RS). Slovenskost kot polje, v katerem se razpira On. Brez partikularnega ni prostora za preseganje partikularnega, za absolutno.)