Trumpova zmaga se me je prav osebno dotaknila. Pa če se to sliši še tako banalno, morda celo heretično ali svetoskrunsko. Še kar se ne morem načuditi temu, kaj se je zgodilo. Kot bi se kar naenkrat nepričakovano znašel položaju moči in se še kar bistrim od vrtoglavice: Uou!
V svojih ducat letih bolj ali manj aktivnega premlevanja o družbi si preprosto nisem upal pomisliti na to, da bom kdaj dočakal tak kulturni preobrat. Da bom kdaj dočakal razgrnitev banalnosti modernega obupavanja. To, v čemer sem se vsa študentska leta kopal, kot bi šlo za usodo modernega človeka: ljubljansko postmoderno ozračje skepse, cinizma, moralnega relativizma, aktivizma, artizma, progresivizma – vse to je zdaj kar hokuspokus mimo. Še več: je osmešeno.
“Kdo še verjame? Kdo še verjame v progresivni metelkovski cinizem? Kdo še verjame v nejevero?”
Vsa progresivno aktivistična artistična scena je ‘razgaljena’. Kakor da zgodovina maškaradi progresivističnega cinizma pravi: “V teh razcapanih cotah izgledaš prav žalostno. Parade je konec. Obleci se vednar malo lepše, zdaj ko nisi več na umišljenem odru zgodovine, pač pa le pred svojim stvarnikom.”
Mislim, prav res: Kdo še resno jemlje progresivno inteligenco? Kdo se še boji tega, da bi mu rekli homofob, fašist ali ksenofob, nazadnjak, klerokatolik? Komu še mar občutljivosti, na katerih kot po nekakšni inerciji še vedno jadrajo vodilne feministične liberalke našega prostora: Rajgelj, Kovač, Musar? Koga še nafarba estetska domišljenost Mladine in njena sicer zavidljiva besedna kultura? Kino Šiška? – kaj je to? Ne da bi šel na osebno raven, ampak tudi oni dolgi intervju s Štefančičem na AIDEI je bil posebna epifanija. Kot bi novi medijski format – dolgi pogovor, kjer se dobesedno nikamor ne mudi – (skupaj z rdečico od zgodovinske klofute naprednemu projektu) razodel nepoboljšljivi aktivistični nemir progresivne osebnostne drže. Umirite se, vendar. Spijte vendar kozarec vode … Accipite et bibite.
“Zdaj ni več vse tako zelo jasno, da si lahko nadenemo ‘delavsko’ obleko, kavbojke, čik in pivo, ko delamo za našo Stvar. Zdaj ni ‘nič več jasno’. Klasična uganka človeškega stanja. Zdaj je spet čas za hlače na rob.”
Ali kot bi rekla Pušlarjeva: Kdo še verjame? Kdo še verjame v progresivni metelkovski cinizem? Kdo še verjame v nejevero? Ne le v kakem poglobljenem samostanu, ne – že na župnijskem miklavževanju je več duhovne, celo estetske iskrenosti kot v aktivističnih akcijah metelkovskega umetniško-političnega obupavanja.
Skušnjava pomilovanja
Nočem biti prenagljen v sodbah, ampak vtis imam, da je ta kulturni nihaj povzročil nekakšno zamenjavo vloge močnega in šibkega. V mislih imam to, da si glede na svoj novi položaj lažje predstavljam, s kakšnim ‘pomilovanjem’ so še kako leto nazaj moderni, progresivni krogi gledali na nesrečno ‘fašistično’ javnost, ki ji še kar ni jasno, da “Bog ne obstaja”. S podobnim žalostnim pogledom zdaj sam pogledujem v nemirne aktivistične kroge, ki si še kar prizadevajo za ‘stare’ postmoderne bogove, za nekakšno osebno avtonomijo in kar je še takega, kot bi bilo na teh idealih nekaj ‘razvidno dobrega’. (Seveda, v duhovnem smislu so le podoba mene in moje smešnosti). Zanimiv občutek, brez dvoma. Skoraj z občutkom krivde, češ da sem zdaj nezasluženo na položaju ‘kulturne moči’, opazujem ta pendulum zgodovine, ki se zdaj nasmiha eni, zdaj drugi družbeni skupini.
Neprogresivci nismo več opozicija. Nimamo več pravice ‘smešenja nasprotnika’. Nasprotnik je bil že dokončno osmešen in poražen. Smešenje zablod liberalizma je od zdaj naprej anahronizem; je ogibanje odgovornosti. A vtis imam, da se velik del slovenske ‘desne sredine’ še kar daje s smešenjem “komunajzarjev”. To je zdaj mimo. Oziroma, v žargonu formalnih postopkov: treba je le ugotoviti, da je zadeva brezpredmetna. Zdaj je na vrsti pozitivna artikulacija programa. Politična akcija.
Seveda …
Seveda ni vse tako enoznačno. Pridejo nove nadloge, novi izzivi, nove nevarnosti. Seveda smo še vedno v eni zakompleksani situaciji. Še vedno smo na pragu vojn, v takšnih ali drugačnih oblikah. In po svoje je to lastnost človeškega stanja kot takega. A, brez zamere, počasi se bo treba posloviti od besed o nedoločni, ‘fluidni (post)modernosti’. Vračamo se v zgodovino; vračamo se v zgodovino v vsej njeni zagonetnosti. Če se spet naslonim na prislovično osebno neurejenost progresivnih krogov: zdaj ni več vse tako zelo jasno, da bi si lahko nato s to vnaprejšnjo samozavestjo nadeli ‘delavsko’ obleko, kavbojke, čik in pivo, ko delamo za našo Stvar. Zdaj ni ‘nič več jasno’. Klasična uganka človeškega stanja. Zdaj je spet čas za hlače na rob.