kje začeti. kje začeti. to vprašanje mi buta v raztreseno zavest že toliko let, ne: že toliko sekund. sekund, ja. zato ker moje življenje je bolj sekunde kot dnevi, celo bolj kot ure, bolj kot minute. raztreseno – pa ne le ‘čustveno’, hah. psihologija, no offense. Tudi filozofsko, tudi duhovno, vsesplošno. torej: bistveno.
kje začeti – to vprašanje je vendarle polno upanja in nekakšne gotovosti. kot da bi bil odgovor na vprašanje ‘s čim’ že bolj ali manj jasen. in mislim, da vsi vemo s čim. ne da bi nujno ta ‘s čim’ znali poimenovati.
gre za vprašanje, kje vstopiti v svoje življenje. ker je že toliko neizrečenega. pa ne le v odnosih. sploh ne mislim nujno toliko na odnose. čeprav seveda. kje začeti z jasnitvijo. toliko neizrečenega – toliko izmolčanega. tudi filozofsko, celo ‘sociološko’. kot da je vse tako hudimano neopisano. kot da smo zamudili začetek knjige. in zdaj je vse nekako nejasno, lebdeče, hrumeče. kot da se stvarnost pred mano razgrinja v bitih, atomih, ki niso niti posamezne stvari. ko se sprašujem, kje začeti, mislim pravzaprav na to, kje vstopiti v svoje življenje, ki ga – ker takšna je pač filozofska zahteva moderne dobe – razumem predvsem kot nekakšna znajdenost v milijardah zaznav. milijardah, ker niti list, zvočnik, zaslon, miza, žaluzije pred mano – niti te stvari niso kar tu, pred mano. bolj je pred mano njihova atomskost; torej to, da so one pravzaprav, torej ‘v bistvu’, le skupki materialnih, brezvsebinskih bitnosti – atomov. vse so le atomi, ki nič ne pomenijo. in če se zdi, da kaj kaj pomeni – recimo da je teh nekaj milijonov atomov, ki se zdijo, da so pravzaprav okvir za sliko, denimo, na moji okenski polici – je to v bistvu iluzija. v resnici je vse materija, mnoštvo, nepreštevno mnoštvo atomov. vse je raztreseno. in če se zdi, da ni, je to privid. tako pravijo ti filozofski ukazi.
da so vse atomi. če pa že ne le atomi materije, pa atomi duha. prebliski. neskončo raztresen duh, ki nima pravice do kakršne koli višje urejenosti. duh kot raz-vrženost. utripanje mnoštva. dia-boličnost.
če se mi nekako svetlika pred mano ta izziv ‘začeti’, torej ‘nekje začeti’, gre pravzaprav za to, da začnem s poimenovanjem. primer: zaslon, tipkovnica, kokta, ‘zebe me v prste’ – vse to so glede na prvotno raztreščenost že precej elaborirane teze. škandalozno predrzna filozofija. tako pač sugerira ta materialistična filozofija, ki sem jo kot zaupljivi otrok modernosti pripustil v ozadje mojih možganskih režnjev. torej: vsi izrazi naj bi bili že nekakšna nezaslišana interpretacija.
vse so atomi, prišepetava. in moje sekunde so atomi. ena nima veze z drugo. vse, kar je mogoče zares legitimno poimenovati, mi pravi ta filozofija, ta ‘hudičeva filozofija’, je to, da ničesar ni mogoče zares poimenovati. da je vse le utripanje mnoštva, pluralnosti. da sploh ni stvari. celo sekunde so čuden privid, ker v bistvu gre bolj za desetinke, ne, za stotinke, za milijoninke.
vse je tako zelo neopisano, da se zdi izbira naključne točke, kjer boš začel s poimenovanjem – prej sem recimo omenil tale bel okvir za sliko, ki sem ga dobil od sestre Anje za rojstni dan, malo se ga vidi, malo pa je za mojim zaslonom in se ga zato malo tudi ne vidi -, nekaj nezaslišano škandaloznega. in vendar je očitno, da bo nekje nekako treba začeti s to nezaslišanostjo. saj, če tako pogledaš, če si pošten do sebe, je že poimenovanje nezmožnosti poimenovanja, kakršnega mi ukazuje hudič, poimenovanje. in to še toliko bolj sprevrženo, ker misli, da ni. da ni poimenovanje. češ: jaz sprejemam samo atome, samo pluralnost vsega. to sploh ni imenovanje. je! je! “vse kot pravzaprav nič”. kako da to ni ime! to je hudičevo ime. laž.
in zakaj je škandal tako velik – škandal začenjanja s poimenovanjem? tudi zato, ker zakaj bi najprej poimenoval prav ta okvir – mimogrede, vanj moram še dati kako sliko –, ne pa, denimo, česa bolj ključnega zame? ne vem, morda kakšen del svoje zgodbe o življenju. – zakaaaaaaaaaj prav ta okvir??!?!?! – zakaj ne morda, kaj pa vem, kakšno misel o tem, kaj imam rad ali kaj takega. zakaj ne bi najprej poimenoval oseb. ali pa kakšnih podob iz svojega spomina. škandal ‘kje začeti’ ima globoko duhovne razsežnosti.
– –
čas, čas, potekanje. prazne oči, [zaprte oči kot oltar]
– –
ko sem tako ujet med ugonabljajočo pluralnost vsega in med imperativ ‘začeti s poimenovanjem’, ne morem drugače, kot da slutim nekakšno milostnost v dovoljenju, da preprosto začnem. kjerkoli. oprostite, pardon … – oprostite, huh? ja? mislim, da nekdo prihaja. – – – ta kjerkoli ima še neko lepše, neskončno lepše ime, ime, ki resnično – ni od tega sveta:
tu