Zamislite si: Lepa jasa, drevesa, nebo, šum, hlad, pot, dekle. Vse te nagovarja kot nekaj dobrega, obljubljajočega, lepega. Vse govori: Dobro je.
In potem v svoji krščanskosti pomisliš: Ne. Nekam v to mizansceno moramo “vključit” še Boga. Pa Kristusa. Pa Marijo. In … vse “presežnosti” je kar naenkrat konec. Pa zakvaj je to treba?! Ali ni bilo dovolj? Ali ni bilo tisto že čisto dovolj? In ne le dovolj, pač pa prav ekscesno lepo in dobro? Čemu zdaj v vse to tlačiti še razne teološke koncepte, ki jih tako ali tako nihče ne razume, še najmanj pa jaz?
Mislim, da je odgovor razmeroma preprost. Ne … Samo ne … Ni treba. Ali morda celo: Sploh ne smeš. Takšno “vsiljevanje” teoloških konceptov v nagovore, ki so že sami na sebi očitno presežni, bi pomenilo delati silo. Obema. Bogu (ki bi ga nadlegovali s tem, ko bi ga mislili kot zoprnega čez vse) – in stvarnosti sami (ki bi jo kazili s pretirano filozofizaicijo in teologizacijo, ko pa je sama že čisto dovolj, dovolj “filozofska” v svoji očitni preobilnosti lepega).
“Ljubezen se ne vsiljuje. Ravno obratno je z njo. Pustiti-se-pozabiti je del njenega bistva.”
Bog se daje kot ta, ki ga je mogoče pozabiti “brez slabe vesti” (saj nas je odkupil). Namesto da bi mi mislili njega, on misli nas. Mi se moramo samo predati. In pozabiti na vse. Tudi nanj. Nato, po tej spozabi, se Bog ne bo branil hvale (ne, ker bi jo potreboval, ampak ker bi jo mu mi želeli dati … Oh …).
Če pa Bog kaj ni, pa ni tečen in zoprn koncept, ki kazi naša pristna in intimna srečanja s svetom, z nami samimi, z “Njim” samim.
Bog se umika. Bog je v nekem smislu zgolj zato, da se nam lahko umakne. “Bodi ti!” pravi. Ne pravi: “Naj bom jaz!”
Bogu ni treba biti. In tudi nam Ga ni treba misliti. Še posebej ne kot suhoparnega koncepta, ki nam kali šopke rož, poljube in žrtvovanje za našo družino.
Bog je možnost resničnega ateizma; resnične odsotnosti, samosti, prostosti, svežine.
Bog kot instanca zanikanja. Bog kot ta, ki nam omogoča, da ga zanikamo. Da vse zanikamo. Da rečemo “Ne” in se s tem razpremo vsemu onkrajidejnemu. Bog nam omogoča, da ga zavrnemo, da ga pozabimo. In to voljno trpi kot temeljno obliko svoje ljubezni. In ne terja občutka krivde. Vprašanje krivde je prevzel na svoje rame.
Ljubezen je oblika pozabljenosti in spregledanosti. Ljubezen je v tem, da nekaj skrivnostno je in je dobro, ne da bi se razlog (žrtev), ki je za tem, kazal. Ljubezen je oblika molka, skritosti. Ljubezen je temeljna neenačba sveta.
Bog ne terja od nas priznanja njegove ljubezni, saj je vsaka ljubezen le absolutno svobodna in ne terja ničesar. Bog se voljno pusti biti pozabljen. – Odnos do Boga je zato drugačen od zaukazanosti afirmacije. Bog, krščanski Bog, ne terja ljubezni (kot povračila za svojo ljubezen – tako ali tako bi bila nezadostna). Dovoli jo. Ne prepoveduje je.
Bog pusti, da razkrivamo njegovo vselej skrito in nedokončno razkrito ljubezen s tem, ko izgovarjamo neenačbo ljubezni, tj. njegovo ime, in vzklikamo: “O, Bog!”
Bog ve, kako zelo je njegova ljubezen velika in ve, da je misel na to ljubezen – in posnemanje te ljubezni – edino, kar lahko zares zadosti globočinam človeka in sploh vsega. Ljubezen do Boga je zapoved s tega vidika: Da gre za najbolj možen razumen odziv na ljubezen. Ker je ljubezen nekaj tako veličastnega. To se pravi: celo bolj veličastnega od same lepote v bivanje vzljubljenih stvari.
Krivda nastaja šele tam, kjer pozabimo na dar te “pravice do pozabe”. Kjer popolnoma pozabimo ne le na Boga, ampak tudi na njegovo ljubezen. Da. Mislim, da Bogu ni tako mar, če pozabimo nanj. A kako zelo si želi, da bi nekoč, nekje, nekdaj vsaj s kotičkom misli ali srca opazili sledi njegove ljubezni. Kako bi bil vesel, če bi se mu pridružili v svojem sebe-pozabljanju …
Ljubezen se ne vsiljuje. Ravno obratno je z njo. Pustiti-se-pozabiti je del njenega bistva.
O tem sem razmišljal, ko sem preudarjal, kam naj z vsemi temi lepotami sveta, tudi kulture, svetne kulture, umetnosti ... Denimo s čudovito glasbo dueta Kings of Convenience, ki jo prilagam za konec te meditacije.
Ideja za prispevek: Religija kot hvalnica od Boga izgotovljeni pravici do pozabe Boga (torej neodkupljivemu presežku v ljubezenski menjavi med Bogom in stvarnostjo)