Boga ni. – To se mi zdi odličen vstop v teologijo. V apofatiko, v skrivnost Boga
če ni Boga — kot nekakšnega Logosa, “smisla,” ki je za in pred vsem, čemu se tedaj še daješ s pripovedovanjem svojega življenja, magari s samim dopovedovanjem, da Boga ni, če pa v principu ni smisla, ki bi ga bilo moč izraziti skozi besede, skozi “logosnost”? —
Samo ukvarjanje z vprašanjem o Bogu, o tem, kaj je in česar ni, napeljuje na to, da nek smisel nekako slutimo … čeprav samo kot nekakšno v sebi paradoksno ali protislovno skrivnost.
Če tega Smisla ni, zakaj si tedaj še toliko upoveduješ?
ali ni tudi misel na to, da je ustrezna zavrnitev Boga nekako prava smer na poti k resnici, samo drug način, da predpostaviš “še globlji smisel”; to se pravi, prav tisti smisel, ki živi v paradosku … In Bog je druga beseda za paradoks Boga.
Človek po naravi stvari ne more ubežati upovedovanju, pa četudi je to upovedovanje le druga plat opisovanja tega “bežanja pred upovedovanjem”. Ta dvo-ličnost, dvostranost je izražena v sočasnosti Logosa in Sarxa. Besede in Mesa. V kristologiji.
To se pravi: seveda, da Boga ni. težko bi svoje življenje, v vsej njegovi čudnosti in nenadnosti, zapisal nekomu ali nečemu, kar preprosto “je”. Tako bi svoje življenje zaprl na območje “biti”. Ko pa se ravno samo vprašanje biti kaže kot ključ do resnice vsega, kar “je”. Gozdov, mojih bližnjih, miru — pa tudi, morda predvsem, krivic in nasilja. Verjamem lahko samo v Boga, ki ga v pomembnem smislu “ni”. Ki ga celo v bistvenem smislu ni.
To, da Boga ni, kot predpogoj za teologijo; za nahajanje v logosu, ki ima “dramatičen značaj”. Drama vprašanja o Bogu – in sploh o vsem, morda celo predvsem o vsem -, je ključen del tega samega “vsega”.
***
Osrednja ost kritike, ki leti na poznosrednjeveško in kasnejšo teologijo, je prav uvrstitev Boga v red bivajočega, kot “najvišje bivajoče”. – Namesto tega Bog sodi v skrivnostnost samega bivajočega, skupaj z njim se dramatično razkriva v svoji (ne)smiselnosti. Bog predvsem ni dejstvo. Je neločljiv od drame – o sebi in o vsem. In ta drama ni drama glede “opisljive resničnosti”, glede tega, kar je “mogoče izreči”, ampak ultimativna drama, ki jo živiš, živimo, naseljujemo in oblikujemo.
Vprašanje o Bogu je klic k spreobrnjenju. Klic k zavrnitvi špekulacij o Bogu, ki bi dopuščale možnost kakršnega koli ostanka in izvzetosti tvoje lastne osebe. Še drugače: Bog ni “privaten”, ni “sam na sebi”.
(Predvsem pa Bog ne nastopa kot figura v kulturnem boju. Morda ima njegova drama implikacije na nekatere aspekte kulturno-politične stvarnosti – da, ima jih –, ni pa protagonist, niti “pomembna figura”. Lahko bi celo rekel, da je “ultimativni nepomembnež”. Kaj drugega pa je križanost?)